V uvodnih kadrih srhljivke Black Medusa se zdi, da spremljamo bežne razglednice iz nočnega življenja v severnoafriški Tuniziji; klubi z monotono elektronsko glasbo, zakajene beznice, zapuščene mestne ulice, stavbe z razpadajočimi fasadami, utesnjena stanovanja ter ceste, ki vodijo povsod in nikamor. In v tem labirintu se znajde mlado dekle po imenu Nada, ki živi dvojno življenje; podnevi je pridna in zadržana uslužbenka, ponoči pa se odpravi v epicenter mestnega slepega črevesa, kjer pobira moške, ti pa jo odpeljejo k sebi domov, kjer jih Nada omami in se nato nad njimi fizično izživlja. Ko eno svojih tarč po naključju umori z nožem, ki je pripadal starodavnemu morilcu, se v njej nekaj premakne in ne mine dolgo, ko Nada postane iskana serijska morilka, ki svojih dejanjih ni zmožna kontrolirati. Black Medusa, nenavadno mikavna kombinacija neo-noir trilerja in morbidne grozljivke, se po stilu in videzu močno zgleduje po moderni vampirski klasiki A Girl Walks Home Alone at Night, saj je tudi tokrat ogromno poudarka na zadušljivi noirovski atmosferi urbanega okolja, ki je namerno hladno, sterilno, grobo, absurdno in na trenutke že skoraj nihilistično, nočni prizori navidez zapuščenega mesta pa še dodatno okrepijo prepričljivo turobno vzdušje zgodbe, ki niha med jeznim in melanholičnim. Lahko bi rekli, da je Black Medusa radikalen film, saj skuša preko zgodbe o naključni serijski morilki izpostaviti družben komentar o obupnem položaju žensk v severnoafriški družbi (oz. kjerkoli na svetu), katerih glas je pogosto preslišan in zadušen pod težo patriarhalnega in seksističnega režima, ki ženskam jemljem svobodo, zato jo morajo te iskati na najbolj ekstremne načine. Luščenje sporočila, ki ga film posreduje, pa je odvisno od gledalčevega potrpljenja, ki je tokrat še posebej na veliko preizkušnji; Black Medusa je sila počasen, metaforičen in z art-house estetiko zaznamovan film, ki svojim likom ne daje globine ali natančnih življenjskih zgodb, ampak so ti definirani zgolj preko svojih krutih dejanj. Takšen pristop je kakopak vzpodbuden, toda zdi se, da filmu včasih prej škodi kot koristi; pretirana razvlečenost, strašansko polžji tempo ter pomanjkljiva globina likov so preveč očitni in ustvarjajo nekonsistentno pripovedno nit, ki je gledalcu enako fascinantna kot tudi frustrirajoča. Končni rezultat je film, ki se poigrava z mnogimi zanimivimi idejami ter komentarji, toda obenem skuša dajati vtis pretencioznega art projekta, ki je bolj sam sebi v namen. Black Medusa je film za izbrane okuse z visoko mero potrpežljivosti.
