Black Medusa (2021)

Rating: 7 out of 10.

V uvodnih kadrih srhljivke Black Medusa se zdi, da spremljamo bežne razglednice iz nočnega življenja v severnoafriški Tuniziji; klubi z monotono elektronsko glasbo, zakajene beznice, zapuščene mestne ulice, stavbe z razpadajočimi fasadami, utesnjena stanovanja ter ceste, ki vodijo povsod in nikamor. In v tem labirintu se znajde mlado dekle po imenu Nada, ki živi dvojno življenje; podnevi je pridna in zadržana uslužbenka, ponoči pa se odpravi v epicenter mestnega slepega črevesa, kjer pobira moške, ti pa jo odpeljejo k sebi domov, kjer jih Nada omami in se nato nad njimi fizično izživlja. Ko eno svojih tarč po naključju umori z nožem, ki je pripadal starodavnemu morilcu, se v njej nekaj premakne in ne mine dolgo, ko Nada postane iskana serijska morilka, ki svojih dejanjih ni zmožna kontrolirati. Black Medusa, nenavadno mikavna kombinacija neo-noir trilerja in morbidne grozljivke, se po stilu in videzu močno zgleduje po moderni vampirski klasiki A Girl Walks Home Alone at Night, saj je tudi tokrat ogromno poudarka na zadušljivi noirovski atmosferi urbanega okolja, ki je namerno hladno, sterilno, grobo, absurdno in na trenutke že skoraj nihilistično, nočni prizori navidez zapuščenega mesta pa še dodatno okrepijo prepričljivo turobno vzdušje zgodbe, ki niha med jeznim in melanholičnim. Lahko bi rekli, da je Black Medusa radikalen film, saj skuša preko zgodbe o naključni serijski morilki izpostaviti družben komentar o obupnem položaju žensk v severnoafriški družbi (oz. kjerkoli na svetu), katerih glas je pogosto preslišan in zadušen pod težo patriarhalnega in seksističnega režima, ki ženskam jemljem svobodo, zato jo morajo te iskati na najbolj ekstremne načine. Luščenje sporočila, ki ga film posreduje, pa je odvisno od gledalčevega potrpljenja, ki je tokrat še posebej na veliko preizkušnji; Black Medusa je sila počasen, metaforičen in z art-house estetiko zaznamovan film, ki svojim likom ne daje globine ali natančnih življenjskih zgodb, ampak so ti definirani zgolj preko svojih krutih dejanj. Takšen pristop je kakopak vzpodbuden, toda zdi se, da filmu včasih prej škodi kot koristi; pretirana razvlečenost, strašansko polžji tempo ter pomanjkljiva globina likov so preveč očitni in ustvarjajo nekonsistentno pripovedno nit, ki je gledalcu enako fascinantna kot tudi frustrirajoča. Končni rezultat je film, ki se poigrava z mnogimi zanimivimi idejami ter komentarji, toda obenem skuša dajati vtis pretencioznega art projekta, ki je bolj sam sebi v namen. Black Medusa je film za izbrane okuse z visoko mero potrpežljivosti.

Vampir z Gorjancev (2008)

Rating: 1 out of 10.

Posneti film po kultnem romanu Vampir z Gorjancev pisatelja Mateta Dolenca, kombinaciji pustolovskega romana, grozljivke in satire, je vsekakor ambiciozen podvig, še posebej zato, ker je literarna predloga izredno kompleksna, večplastna in na več mestih napolnjena z elementi, ki se na veliko platno preprosto ne dajo preslikati. Navkljub temu se zdi, da bi filmska adaptacija romana lahko padla na plodna tla, če bi se te lotil izkušen režiser in eden od od teh je vsekakor Vinci Vogue Anžlovar. Večni filmski odpadnik, ki je v času kreativnega mrtvila na področju slovenskega filma domačemu občinstvu predstavil žanrski film in postregel z dokaj solidnimi rezultati, je dovolj samozavesten, drzen in nonšalanten, da bi lahko pograbil Dolenčev roman in mu s filmskim jezikom vnesel novo življenje, hkrati pa literarno mojstrovino predstavil novi generaciji bralcev. Zato je toliko večja škoda, da je filmska priredba Vampirja z Gorjancev mala katastrofa; vsebinsko zbegana, katastrofalno odigrana in povsem nevzdušna izguba časa, katere pomen najverjetneje ne bo jasen niti najbolj zagrizenim oboževalcem knjige. Obstaja možnost, da je za slab rezultat kriv skromen proračun, kar se najbolj pozna po zelo osnovnošolsko izdelanih posebnih učinkih, toda pomanjkanje denarja ne sme biti izgovor za slabo spisan scenarij, pomanjkanje vzdušne atmosfere in lesene igralske predstave, kjer je popolnoma vsak igralec napačna izbira. Sebastian Cavazza v glavni vlogi ne bi mogel delovati bolj generično in nezainteresirano, medtem ko prvorazredni igralski asi Jonas Žnidaršič, Pavle Ravnohrib, Vlado Novak in Janez Hočevar ne pustijo kaj boljšega vtisa. Anžlovarjev film je brez fokusa, rdeče niti in z vsebinskega vidika na ravni osnovnošolske gledališke predstave, ki se sploh ne zaveda tistega, kar je Dolenčev roman naredilo tako posebnega in večnega. Ostanite pri knjigi in pozabite na obstoj tega skropucala.