Green Border (2023)

Rating: 7 out of 10.

Green Border, najnovejši celovečerec legendarne poljske režiserke Agnieszke Holland, je postal tudi eden najbolj kontroverznih filmov leta 2023, ki je dvigoval prah že mesece pred uradno premiero na beneškem filmskem festivalu; med drugim je poljska konservativna oblast film označila za liberalno propagadno, polno izmišljotin in “očitnih” agend na blatenje poljske vojske. Odziv je bil sicer pričakovan, saj je Green Border brezkompromisno krut in odkrito političen vpogled v dogajanje, ki mu v “civiliziranem” 21. stoletju ne bi smeli biti več priča; naslovna zelena meja je gozdnato območje na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer leta 2021 izbruhe ena od najbolj tragičnih begunskih kriz, v kateri so življenja pribežnikov obsojena na sramotno pingpong podajanje med dvema državama, ki nista pripravljeni prevzeti poskrbeti zanje. Hollandove do krize pristopi z dokumentarističnim nizanjem zgodb iz različnih perspektiv; od sirske družine, ki je podvržena nasilju na obeh straneh bodeče žice, obmejnega policista, ki med pričakovanjem prvega otroka nemo spremlja grozote na meji pa vse do požrtvovalnih aktivistov, ki želijo pribežnikom pomagati po najboljših močeh. Takšen pristop je kakopak najbolj primeren, saj ponudi celovit pogled nad enako tragično kot absurodno situacijo, ko so nedolžni ljudje ujeti v nekakšnih postapokaliptičnih vicah, kjer jih na vsakem koraku čakajo brutalno nasilje in šikaniranje. Green Border je film, ki begunsko krizo samozavestno in drzno prikaže kot človeško grozljivko; s pomočjo surove črno-bele fotografije, pristnih igralskih predstav ter neolepšanega prikaza surovosti na mejnih prehodih uspe gledalca pošteno stresti do kosti. Hollandove pri tem ni niti malo strah, če zavzame jasno politično stališče, kar je v tem primeru skoraj nujno, vendar pa obenem predstavlja dvorezni meč; Green Border je namreč film, ki bo prepričal zgolj tiste, ki jih ni potrebno prepričati oz. ki so zavzeli enako stališče kot režiserke, zunaj tega kroga pa bo veliko gledalcev zmotilo pogosto odkrito moraliziranje in zatekanje k solzavosti, četudi takšna zgodba obojega niti ne potrebuje. Film nekoliko pokvari tudi pretirana dolžina, ki je še posebej izrazita v drugi polovici, ki je polna ponavljajočih komentarjev in dogodkov. A če potegnemo črto, ostane dejstvo, da je Green Border film, ki je moral biti nujno posnet kot brutalen opomin na naše neprestano ponavljanje zgodovinskih napak.

JFK (1991)

Rating: 10 out of 10.

Oliver Stone se je do začetka 90. let že izkazal kot drzen filmar, ki je samozavestno seciral nekatera najbolj kontroverzna poglavja zgodovine severne in srednje Amerike; državljanska vojna v Salvadorju, ameriška vojaška intervencija v Vietnamu in glorifikacija pohlepa na Wall Streetu. Toda nihče ni pričakoval, da se bo z epskim političnim trilerjem JFK lotil verjetno najbolj zloglasnega atentata v zgodovini človeštva; atentata na 35. ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki naj bi 22. novembra 1963 padel pod streli nekdanjega marinca Leeja Harveya Oswalda. Poudarek na naj bi, saj so bile uradne razlage dogodka preveč meglene, kontradiktorne in polne bizarnih naključij, kar je posledično vodilo do množičnega navala teorij zarote, ki pa nikoli niso bile (vsaj uradno ne) dokazane. Stonov film, ki je napolnjen z prvorazrednim igralskim ansamblom (Kevin Costner, Gary Oldman, Tommy Lee Jones, Joe Pesci, Kevin Bacon, Sissy Spacek), se osredotoča na idealističnega okrožnega tožilca Jima Garrisona, ki ni verjel uradnim razlagam dogodkov usodnega dne in začel verjeti, da Oswald ni bil edini vpleten v atentat, ampak naj bi tega organizirali najvišji predstavniki tedanje ameriške oblasti. Stone z obrtniško spretnostjo, menjavo barvnih filtrov, pogostimi časovnimi preskoki, odličnimi dialogi ter presenetljivo hitrim tempom – vsaj za takšen tip zgodbe, ki temelji na besedah, ne pa “akcijskem dogajanju” – gledalca seznani z nekaterimi ključnimi elementi zarote, ne da bi ob tem izpadel kot vročekrvni paranoik. JFK je sicer film, ki ne uspe neposredno dokazati, kdo je v resnici stal za Kennedyjevim atentatom, ampak to tudi ni njegov namen; Stonov film je treba intepretirati kot polemični esej, ki želi informirati gledalca, ne da bi z njim politično manipuliral. Eden najpomembnejših filmov 20. stoletja in biblija za vse oboževalce teorij zarote.