Nadaljevanj filmskih uspešnic se upravičeno drži sloves, da so le bleda scena predhodnika, ki temu ne sežejo niti do kolen, vendar pa obstajajo redke izjeme, ki ne zgolj dosežejo raven izvirne izkušnje, ampak jo celo presežejo. Aliens je direktno nadaljevanje kultne grozljivke v vesolju Alien, kjer se poročnica Ripley po 57 letih hibernacije vrne na zdaj naseljen planet in se s skupino trdoživih vojaških komandosov ponovno sooči z vesoljsko pošastjo, pri tem pa mora prebuditi svoj materinski nagon in rešiti življenje deklici, ki je preživela masaker na planetu. Film je režiral James Cameron, ki upravičeno velja za mojstra filmske akcije, saj skoraj vedno uspe najti pravo ravnotežje med zabavo, akcijo in pristno človeško dramo, ki tokrat pride do izraza pri glavni junakinji, ki ni več zgolj herojska ikona, ampak mater, ki skuša preboleti smrt svoje hčerke in materinsko praznino nadomestiti s čuvanjem deklice, katera edina pozna pot iz planeta, ki dogajanju odšteva minute kot tempirana bomba. Vse to je zgovoren dokaz, da franšiza Alien že od nekdaj deluje bolje kot direktna akcija, ne pa grozljivka, saj ravno zaradi hitrega tempa, visoke napetosti in nepredvidljivih zapletov gledalca drži prikovanega na kavč vse do odjavne špice. Izvrstno nadaljevanje že tako izvrstnega filma.

Če bi potovanja skozi vesolje postala vsakdanja praksa, bi lahko rekli, da je Riddley Scott s filmom Alien storil isto kot je Steven Spielberg s klasiko Jaws; medtem ko je slednji s filmom o krvoločnem morskem psu v drugi polovici 70. let praznil plaže, uspe Alien iz veličastnih podob neskončnega vesolja ustvariti poligon za prvovrstno nočno moro. Kot pravi moto filma: “V vesolju te nihče ne sliši kričati.” V oddaljeni prihodnosti spremljamo potovanje trgovske vesoljske ladje Nostromo, ki na poti proti domu sprejme signal s klicem na pomoč iz samotnega planeta. Po pristanku posadka naleti na kolonijo jajčec neznanega izvora in po spletu okoliščin se eno od jajčec znajde na krovu Nostroma, nakar sledi strašljivo razodetje; klic na pomoč je bilo opozorilo in kmalu se iz jajčeca izleže ubijalski nezemeljski stvor. Alien je film, ki ga še danes mnogi uvrščajo med najbolj strašljive filme vseh časov, kar je povsem upravičeno; Scottova grozljivka ni praznoglava klavnica oz. generični film o pošasti, ampak veliko (mogoče celo preveč, saj je prva polovica filma dokaj počasna) pozornosti nameni grajenju izredno temačne in zadušljive atmosfere ter vrhunskega suspenza, kar je zelo očitno v uvodnih minutah, ki so pospremljene zgolj z minimalistično ambientalno glasbo Jerryja Goldsmitha ter širokimi plani v črnino odetega vesolja. Pošast iz naslova filma tako večino časa ostaja skrita in je premeteno prisotna v gledalčevi domišljiji kot nevidna groza, ki se nikoli docela ne razkrije (delno tudi zaradi dejstva, ker je njen videz za današnje standarde precej neprepričljiv), to pa filmu omogoča, da razvije svoje like, še posebej ikonično častnico Ripley v vrhunski igralski preobrazbi Sigourney Weaver, ki še dandanes predstavlja prtotip izvrstnega močnega ženskega lika, med zasedbo pa ne velja pozabiti Toma Skerritta, Iana Holma in Williama Hurta. Scottova klasika Alien tako ni film brez napak, vendar ima na svoji strani dovolj adutov, da je uspešno prestala tok filmske zgodovine in še danes drži status enega najbolj strašljivih in atmosferičnih filmov vseh časov.