Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Filmi o serijskih morilcih so bili v 30. letih prejšnjega stoletja kakopak redkost, četudi je že Alfred Hitchcock leta 1927 s svojiim režijskim prvencem, nemim psihološkim trilerjem The Lodger postavil temelje za omenjeni podžanr kriminalnih / grozljivih filmov. Navkljub temu pa se je na pravo mojstrovino moralo počakati do leta 1931, ko je nemški režiser Fritz Lang, pionir nemega filma in predvsem žanra znanstvene fantastike, posnel svoj prvi zvočni film s preprostim naslovom M. Mešanica kriminalnega trilerja in sodne drame je postavljena v Berlin, katerega ustrahuje serijski morilec otrok Hans Beckert (Peter Lorre); navkljub prizadevnemu delu policija in civilno prebivalstvo niso sposobni ujeti storica, zato se v zadnjem dejanju obupa zatečejo po pomoč k predstavnikom organiziranega kriminala, katerih pogosto nezakonite metode začnejo prinašati rezultate, morilec pa je zelo hitro stisnjen v kot. M, katerega naj bi navdihnili zločini resničnih nemških serijskih morilcev (med drugim tudi zloglasnega Petra Kürtena z vzdevkom Vampir iz Dűsseldorfa), je zaradi svoje občutljive tematike kakopak zelo hitro postal tarča cenzorjev (še posebej z vzponom Hitlerjeva nacizma), ki so film začasno potisnili v časovni bunker, vendar pa tudi to ni moglo preprečiti vpliva, ki ga je Langova mojstrovina imela na razvoj sedme umetnosti nasploh. M namreč ni zgolj izredno napet, atmosferičen in s strani zastrašujoče avtentičnega Lorreja odlično odigran triler o lovu na morilca, ampak pionirsko delo, ki je samozavestno kršilo vse žanrske konvencije tistega časa; kompleksna atmosferična glasba, domiselna uporaba tišine v najbolj napetih trenutkih, zgodba, povedana preko nevidnega naratorja in kontrasti med temo in svetlobo, ki so bili kasneje množično uporabljeni v filmih noir. Kar pa je še najbolj pomembno; M je tudi po današnjih standardih izredno pretresljiv, provokativen, okruten in avtentičen film, ki se drzno spušča v najtemnejše predele človekove duše in dostavi enega najbolj strašljivih portretov serijskega morilca v zgodovini sedme umetnosti.

Ocena

Joe Dante je eden od najbolj podcenjenih filmskih ustvarjalcev, ki kljub talentu nikoli niso uspeli doseči gromozanskega uspeha, kot si ga zasluži. Najbolj močan argument, ki govori v prid temu mnenju, je verjetno njegov najboljši film v karieri in obenem tudi eden najboljših alternativnih božičnih filmov vseh časov, Gremlins. Mešanica odbite komedije in diabolične grozljivke je zgodba o Mogwaiju, prikupnem kosmatem stvorčku Gizmu, ki ne sme priti v stik z vodo in dnevno svetlobo, prav tako pa se ga ne sme hraniti po polnoči. Ker pa pravila dobesedno padejo v vodo, Gizmo izleže skupinico njemu podobnih stvorčkov, ki pa se spremenijo v pošastne gremline. In ker se zgodba dogaja v času božiča, je kakopak razumljivo, da se pošasti podajo na uničevalski pohod in božičnim družinskim vrednotam pokažejo sredinca. Gremlins je čisti filmski presežek, ker se igra z elementi božične družinske komedije, v katero vnese presenetljivo veliko strašljivih, nasilnih in tudi ogabnih trenutkov, kar pa je več kot dobrodošla alternativa pocukranim prazničnim filmom s popolnimi liki in srečnim koncem. Pa vendar brez skrbi; film se ne jemlje preveč resno in je še vedno napolnjen z rahlo morbidnim, toda odbitim humorjem, ob katerem se bo gledalec večkrat pošteno nasmejal, pa četudi se v normalnih okoliščinah temu ne bi smel. Gremlini namreč po mestu zganjajo okrutna in celo obcesna dejanja, a je humor tisti, ki gledalca nagovarja, naj celotno stvar ne jemlje tako resno in se prepusti nekoliko drugačni božični zabavi. Gremlins je upravičeno ena od klasik in definicija popolnega sožitja med grozljivko in komedijo.