Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Španski filmski mojster Pedro Almodovar že od nekdaj izraža globoko zanimanje za človeško telo, največkrat v korelaciji z erotiko in spolnostjo. Na nek sprevržen način se tega loteva tudi v psihološkem šokerju The Skin I Live In, ki pripoveduje zgodbo o uspešnem plastičnem kirurgu (Almodovarjev stalni sodelavec, znova šarmantni in odlični Antonio Banderas) s travmatično preteklostjo; odkar je njegova žena zgorela v požaru, se namreč katarzično trudi najti formulo za “popolno nadomestno kožo”, ki bi lahko pomagala žrtvam bolezni in poškodb kože. Ko mu naposled to tudi uspe, opusti svojo etično držo in začne izvajati tvegan eksperiment na mladi ženski s prav tako skrivnostjo preteklostjo, tekom njenega bivanja v kirurgovi velikanski vili pa se začnejo luščiti šokantne podrobnosti iz življenja obeh. The Skin I Live In je provokativen film o večni problematiki človekovega obsedenega čaščenja videza in zunanje “lepote”, s katerim želi zakriti svojo notranjo bolečino in čustveno izpraznjenost. Zato ne preseneča, da je film poln unikatnih kontrastov med barvitim materialnim razkošjem, v katerem živi glavni junak ter njegovo prazno notranjostjo, kjer je koža zgolj lupina brez žarka človečnosti. Film je prav tako zelo naporen film, saj Almodovar zgodbo razvija počasi in potrpežljivo, njeni posamezni delčki pa se začnejo sestavljati v celoto šele v zadnji tretjini. Do tam pa film preskakuje med preteklostjo in sedanjostjo in četudi gledalcu ne bo docela jasno, v katero smer zgodba potuje, bo očaran nad njeno misterioznostjo ter postopnimi šoki, ki nikoli niso sami sebi v namen ali pa zgolj v namene cenene eksplotacije. The Skin I Live In je film brez kompromisov, ki preko intimne zgodbe gledalca vzpodbudi k širšemu razmisleku o tem, odkod izhaja prava lepota.

90. leta so bila za glasnika ” modernega temnopoltega filma” Spika Leeja izredno plodovita, saj je tedaj ustvaril cel kup klasik, ki so močno vplivale na zgodovino sedme umetnosti. Po zmagoslavjih z uporniško komično dramo Do the Right Thing in epsko biografsko dramo Malcom X je Lee na polovici 90. let zajadral v manjše, intimnejše projekte, med katere spada tudi sicer močno podcenjena kriminalna drama Clockers, katero bi moral sprva režirati sloviti Martin Scorsese, vendar je na koncu pri projektu ostal zgolj kot producent. Če smo popolnoma pošteni, je tako tudi bolje; pričujoči film, posnet po istoimenskem romanu Richarda Prica, je za filmarja, kot je Lee, skoraj sanjski podvig. Zgodba romana in knjige je umeščena v revno blokovsko naselje, kjer se večina mladih temnopoltih preživlja s preprodajo mamil za lokalnega kriminalca Rodneyja Littla. Eden od njih je tudi Strike, sicer strastni oboževalec vlakov, ki dobi priložnost, da postane Rodneyjeva desna roka; edino, kar mora storiti, je umoriti njegovega izdajalskega namestnika. Ta je kmalu zatem ustreljen pred restavracijo, kjer je bil zaposlen, vendar se stvari zapletejo, ko se na policijski postaji zglasi Strikov brat Victor in prizna odgovornost za umor, kar pa ne prepriča detektiva Kleina, ki začne preiskovati ozadje zločina. Četudi se okvirni zaplet filma vrti okoli preiskave umora, je Clockers v prvi vrsti neizprosno realističen in tragičen portret črnske skupnosti v getih, po katerih razsaja kuga v obliki množične preprodaje mamil. In četudi so Leejevi filmi pogosto pridigarski, v primeru Clockers to direktno moraliziranje ni preveč moteče, saj se čuti, da zgodbo poganja želja po tem, da bi gledalec dobil direkten vpogled v življenja neprivilegiranih in policijski represiji podvrženih posameznikov. Ta podvig mu uspe po zaslugi odličnih igralskih predstav (briljantni so predvsem Mehki Phifer, Harvey Keitel in Delroy Lindo), izvrstnega izbora glasbe, inovativnih metafizičnih pripovednih prijemov in vzdušne fotografije. Clockers brez kančka dvoma spada med najbolje Leejeve filme, ki so obenem tako glasni, da jih je nemogoče preslišati.