Posebne filmske recenzije | RAZGLEDANO

Prebolevanje smrti bližnjega in hkrati soočanje s krhkostjo lastnega življenja se šteje med ene največjih borb v posameznikovem življenju. Občutja, ki spremljajo to čustveno intenzivno in naporno bitko, je težko opisati ali – v primeru sedme umetnosti – prikazati, saj so ta pogosto konfliktna, navidez absurdna in zavita v celofan nesmisla. Eksperimentalni film The Oxbow Cure, ki združuje elemente družinske drame, trilerja o preživetju in grozljivke, se poglobi v zgoraj omenjene problematike in to z dokaj drzno umetniško vizijo ter unikatnim – pa četudi rahlo problematičnim – načinom pripovedništva. V filmu spremljamo Leno, ki je diagnosticirana s hudo boleznijo, zaradi katere bo kmalu paralizirana in poskuša začeti novo življenje v odročni koči sredi divjine. Med prestajanjem vsakodnevne rutine in prebolevanjem nedavne smrti svojega očeta Lena v gozdu naleti na skrivnostno postavo, ki jo začne zasledovati, toda kmalu postane jasno, da bitje predstavlja del strašljive resnice, s katero se mora Lena soočiti. The Oxbow Cure je film z malo dialogov in toliko več statičnih prizorov sicer čudovite kanadske divjine, ki služi kot kulisa za filmski ekspresionizem, zbirko poetičnih impresij, dopolnjenih s čudovito glasbo, ki prepričljivo in brez odvečnega razlaganja ponazorijo občutja glavnega junakinje in njen notranji boj. Ta je še bolj okruten, saj se Lena sooča tako s smrtjo očeta kot tudi lastnim postopnim umiranjem, njeni strahovi, beg pred resničnostjo ter vdanost v kruto usodo pa so materializirani v podobi pošasti, neznanega zasledovalca, ki ne predstavlja nevarnosti, ampak kvečjemu strašljivo prerokbo. Filmu je treba čestitati, da ostaja zvest svoji brezkompromisni umetniški viziji in uspe najti ravnotežje med lepoto in grozo, med idilo in krutostjo ter med umirjeno naravo in venomer konfliktnim človekom. Za filmske gurmane bo ogled pričujočega izdelka več kot primeren, navkljub temu pa se zdi, da film ne izkoristi vsega ponujenega potenciala in venomer daje občutek, da za seboj skriva več kot je pripravljen pokazati. The Oxbow Cure je tako film, ki bo določen tip gledalca privlačil iz istih razlogov kot bo druge odvračal.

Ocena

Leta 1973, v letu legendarne nadnaravne grozljivke The Exorcist, je velika platna stresel tudi misteriozni psihološki triler Don’t Look Now, ki si prav tako zasluži svoje mesto v zgodovini filmskih strašljivk. Za razliko od že omenjenega filma o izganjanju hudiča iz telesa najstnice Reagan je režiser Nicolas Roeg posnel izredno kompleksen, provokativen in tudi po več kot 45. letih pretresljiv filmski mozaik, ki se enigmatično spusti v najbolj temačne predele človekove duše, ki so še posebej močno izpostavljeni ob izgubi ljubljene osebe. Film predstavi zgodbo žalujočih zakoncev Baxter, ki na potovanju v Benetkah vsak na svoj način prebolevata smrt svoje hčerke Christine; medtem ko ženo Lauro naključno srečanje z sestrama jasnovidkama prepriča, da je Christine v duhu še vedno živa in kot taka poskuša zakoncem nakloniti strašljivo prerokbo, je mož John bistveno bolj zadržan, skeptičen in celo ciničen do tragične smrti otroka. Don’t Look Now je hkrati otožen kot tudi krut vpogled v različne način prebolevanja s poudarkom na kontrastu med Johno in Lauro (odlična Donald Sutherland in Julie Christie) ter kako vdor nadnaravnega vpliva na njun že tako načet odnos. Roegov film je – milo rečeno – čuden, vendar v najbolj pozitivnem možnem smislu; pripovedna nit je zelo nekonvencionalna in ne daje jasne meje med resničnostjo in iluzijo, montaža je namerno konfuzna in pogosto ustvarja vtis, da se pred nami odvija skorajda preveč zgodbe (tudi zaradi tega, ker se Roeg poslužuje hitrega menjavanja kadrov, nenadnega zooma na detajl, grobega vdora surrealizma v sicer realistično dogajanje itd.), za še bolj neprijetno ozračje pa poskrbi klavstrofobično okolje Benetk, ki so na velikem platnu sicer pogosto fotogenične, tu pa s svojimi ozkimi uličicami, zloveščimi prebivalci in temačnosto izvabljajo ravno nasprotni učinek. Don’t Look Now je tudi z današnjega vidika izredno brutalen film, ki bo verjetno še vrsto let na vse najboljše možne načine zbadal gledalca.