Začetek 70. let minulega stoletja je bil zaznamovan z popularizacijo prav posebnega žanra italijanskih grozljivk, imenovanega giallo. In nekakšen kreativni vodja tega žanra je bil vsekakor Dario Argento, ki je leta 1970 presenetil s psihološkim trilerjem The Bird with the Crystal Plumage, katerega še danes brez dvoma uvrščamo med šolske primere gialla. Film postreže s preprosto zgodbo o ameriškem pisatelju Samu Dalmasu, ki skupaj s svojimi dekletom preživlja mirne počitnice v Rimu, tik pred odhodom pa se nehote zaplete v preiskavo brutalnih umorov mladih deklet, za katerimi stoji strašljiva postava v usnjenem dežnem plašču in klobuku (tovrstna pojava zlikovca je sicer dokaj značilna za giallo grozljivke). Argento se že v svojem režijskem prvencu izkaže kot mojster suspenza in gledalca po uvodnih minutah nemudoma potegne v misteriozno zgodbo, polno stiriliziranega nasilja, unikatne vizualne podobe ter počasnega tempa, ki potrpežljivo razvija okvirno zgodbo in njene junake. Film postreže z za Argenta značilnimi kontrasti med brutalnim nasiljem in živimi barvami, med temo in svetlobo, med arhitekturno razkošnimi stanovanji in zanikrnimi podeželskimi luknjami, hkrati pa je tu prisotna tudi namerno melodramatična igra, ki začudoma ne pokvari strašljivega vzdušja zgodbe, ampak tega naredi še bolj pristnega. Film se sicer ne uspe izogniti nekaterim začetniškim napakam, med katerimi so predvsem površinski liki, določeni nesmiselni deli zgodbe (med drugim ni povsem jasno, zakaj rimska policija zaupa podatke o preiskavi navadnemu civilistu kot je Dalmas) ter slabo zamišljen razplet, kjer gledalec dobi občutek, kot da je Argentu proti koncu zmanjkalo idej in se je moral na hitro spomniti nečesa, kar bi sklenilo osrednjo zgodbo. Toda The Bird with the Crystal Plumage je še vedno velikanski uspeh za Argenta, saj film uspe tudi po več kot 50. letih še vedno pošteno prestrašiti, nivo suspenza pa je takšen, da o njem marsikateri sodobni trilerji zgolj sanjajo.

Filmske adaptacije kratkih zgodb, novel in romanov Stephena Kinga iz 80. in 90. let se niso ravno dobre postarale, še posebej zaradi za lase privlečenih razpletov (kar je sicer šibkost tudi Kingovega pisanja) in amaterskih posebnih učinkov, ki so nas kot otroke znali pošteno prestrašiti, danes pa nas spravljajo v rahel smeh. Pet Sematary, adaptacija enega od Kingovih najbolj znanih romanov na temo človekovega soočanja s smrtjo in kako je ta včasih lahko boljša izbira kot življenje, na srečo ne spada v omenjeno kategorijo zastarelih in nenamerno komičnih drugorazrednih grozljivk. Film dokaj zvesto sledi knjižni predlogi; glavni junak je zdravnik Louis Creed, ki se z družino preseli v novo hišo v bližini skrivnostnega mačjega pokopališča, kjer generacije otrok pokopljajo svoje preminule hišne ljubljenčke. Ko Luisovega mačka Church ponesreči zbije tovornjak, se ga Louis odloči zakopati na omenjenem pokopališču, vendar se kmalu izkaže, da kraj poseduje nadnaravne moči, s katerimi se lahko mrtvi vračajo nazaj v življenje. Kingov roman je dokaj obsežna in avtentična analiza več stopenj prebolevanja smrti; od šoka, zanikanja, jeze, razočaranja in postopoma tudi sprejetja smrti kot obveznega dela življenja, zgodba pa hkrati služi kot opomnik, da je tudi smrt naravna in ji je kot taki potrebno prepustiti, da opravi svoje “delo”. Temu sporočilu film dokaj zvesto sledi, četudi si ne more privoščiti kompleksnejšega vpogleda v obravnavano problematiko, saj je v prvi vrsti še vedno nadnaravna strašljivka, ki želi gledalca zabavati, hkrati pa tudi (razumljivo) prestrašiti. In oboje filmu dobro uspeva; s spretno režijo Mary Lambert in močnim Kingovim scenarijem je gledalec čustveno vpleten v zgodbo, še posebej po zaslugi dobrih igralskih predstav (nad vsemi največ pozornosti pobere veteran Fred Gwynne kot Luisov čudaški soster Jud), domiselne uporabe praktičnih učinkov in zatekanja k starošolski gotski atmosferi, všečnost likov in tudi za današnje čase prepričljiva maska pa poskrbijo, da je zgodba še bolj napeta in vzdušna. Pet Sematary je ena boljših adaptacij Kingovih del, ki znotraj žanra ne odkriva tople vode, vendar svoje poslanstvo kombiniranja zabave in strahu opravi več kot uspešno.