Da je Denis Villeneuve filmski vizionar, ki se ne boji izzivov, je dokazal pred dobri tremi leti, ko je svetu predstavil svojo razkošno in drzno adaptacijo kultnega romana Dune pisatelja Franka Herberta, ki je resda pokrivala zgolj polovico prve knjige, a hkrati dostavila dovolj poglobljeno zgodbo, zanimive like in kakopak spektakularno izkušnjo, da je bilo občinstvo pripravljeno za nadaljevanje. In letos je Villeneuve z Dune: Part Two dokazal, da lahko cilja višje in ambicioznejše, ne da bi pri tem žrtvoval vsebinsko kompleksnost literarne predloge. Film se nadaljuje točno tam, kjer se je prvi končal; Paul Atreides in njegova mama sta edina preživela člana družine, ki je bila poklana s strani rivalske rodbine Harkonnen, zato se na peščenem planetu Arrakis pridružita uporniškim domorodcem Fremenom, ki v mladeniču prepoznano svojega mesijo, čeprav Paul na to pozicijo še ni pripravljen Če je bil prvi Dune v akcijski spektakel preoblečena karakterna drama o mladeniču, ki postopoma razkriva svojo identiteto v svetu, je Dune: Part Two čistokrvni vojni film, ki se poglobljeno dotakne problematike verske zaslepljenosti in nevarnosti fanatizma, temu primerno pa je tudi vzdušje bolj temačno in akcija brutalna. Kot je moč pričakovati, je nadaljevanje tehnični presežek na skoraj vseh ravneh; sapo jemajoča spektakularna fotografija, znova fenomenalna glasba mojstra Hansa Zimmerja, vrhunska akcija, zastrašujoče grandiozen zvok in osupljiva scenografija poskrbijo za edinstveno gledalsko izkušnjo, ki se jo zlepa ne pozabi. Nič slabše niso igralske predstave, kjer impresionirata predvsem Timothee Chalamet in diabolično neprepoznavni Austin Butler, četudi skoraj ves ansambel postreže z nadstandardno dobro igro. Navkljub dobrim dvem uram in pol se film začudoma ne vleče in se pravzaprav zdi krajši kot sicer, kar je prav tako svojevrstni dosežek. In četudi film nekaterim delom zgodbe nameni premalo časa (predvsem prikazu razmerja med Paulom in domorodko Chani), je Dune: Part Two epska mojstrovina, ki se lahko brez težav postavi ob rob gigantskim franšizam kot so Star Wars, The Lord of the Rings in Star Trek.

Zack Snyder je filmar, katerega sposobnosti so vedno znova predmet vročih debat med njegovimi zvestimi oboževalci, katerih obnašanje zna včasih spominjati na fanatičnost ter njegovimi nasprotniki, ki v njem prepoznavajo zgolj vizualno talentiranega režiserja brez občutka za razvijanje koherentne zgodbe in zanimivih likov. Mnenja se ne bodo spremenila niti po Rebel Moon, teatralni ZF kavbojki v dveh delih, ki vsaj na prvi pogled spominja na bolj odraslo različico Star Wars z elementi Kurosawine klasike Seven Samurai in kultnega westerna Magnificent Seven. Prvi del filma s podnaslovom A Child of Fire se odvija v oddaljeni galaksiji in predstavi zgodbo mlade kmetice upornice Kore, ki se zoperstavi zlobnim silam medgalaktičnega militarističnega režima Motherworld (temu je včasih tudi pripadala), ki od njenega ljudstva zahteva popolno podreditev. Kot je moč pričakovati, je Snyderjev film tudi tokrat vizualno in tehnično osupljiv; galaksija s svojimi planenti je barvno in vzdušno raznolika, polna razkošne scenografije in zavidanja vredne produkcije, enako impresivni pa so tudi akcijski prizori, ki navkljub pogosti uporabi slow-motion tehnike znova dokazujejo, da je Snyder v določenih stvareh pravi mojster. Mnogo večje težave pa se pri filmu začnejo pojavljati na ravni vsebine, še posebej pri izredno pomankljivem grajenju sveta in razvoju likov. Galaksija in posamezni planeti, kjer se zgodba odvija, so predstavljeni zelo površinsko in na ravni lepih, vendar nepomembnih kulis, še slabše pa jo odnesejo liki, katerim film le redko nameni kakršenkoli trenutek razvoja osebnosti oz. nečesa, kar bi pri gledalcu zbudilo zanimanje. Posledica tega je, da je Rebel Moon: Part One – A Child of Fire zbirka lepih gibljivih slik brez čustvenega učinka. Morebiti je krivdo za tako površen in nerazvit film moč pripisati nemarni montaži, saj se zdi, da filmu manjka ogromno prizorov, ki bi zgodbo naredili bolj koherentno in zanimivo. In glede na to, da se nam obeta t.i. razširjena različica pričujočega filma, se je vredno vprašati, če bo ta prinesla izboljšave. Upajmo na najboljše.