Na prvi pogled se zdi, da fantazijska satira The American Society of Magical Negroes cilja v pravo smer, saj se želi ponorčevati iz enega od najbolj obrabljenih filmskih klišejev; lika dobrosrčnega temnopoltega človeka, ki rasističnega in arogantnega belca nauči spoštovati drugačnost in ga moralno spreobrniti. Ta položaj doleti tudi neuspešnega umetnika Arena (Justice Smith), ki nekega večera trči ob skrivnostnega možakarja, ki pripada skupnosti temnopoltih čarodejev, katerih namen je predstavljati angela varuha belcem, da ti svoje jeze in nezadovoljstva ne bi stresali nad temnopolto skupnostjo. Ugotovitev, da bodo rasne nestrpnosti po svetu prenehale zgolj tako, da se belcem zagotavljata sreča in zadovoljstvo, je kakopak absurdno neumna in ravno tu se pojavi prvi velik probem pričujočega filma; The American Society of Magical Negroes se sicer zaveda, da je komedija (oz. vsaj ponaša se s takšno oznako), toda svoj omenjeni koncept jemlje tako strašno resno in dramatično, da ustvari več škode kot koristi. Namesto, da bi se režiser in scenarist Kobi Libii razposajeno poigral s problematikama rasnih stereotipov in pokroviteljske politične korektnosti, raje ubere pot najbolj stereotipnega črnskega aktivista, ki v stilu lanskoletne uspešnice Barbie dialoge zavije v dolgočasne politične pridige in moraliziranja, ob katerih še Spike Lee izpade kot subtilni družbeni komentator. A tudi če ta zgrešen pristop pustimo ob strani, ima Libiijev film še celo kopico drugih težav; od neimpresivnih igralskih predstav (Smith je v glavi vlogi še posebej lesen), pustih likov, cenenih posebnih učinkov, pomanjkanja pravega fantazijskega vzdušja pa vse do prisiljenih romantičnih vložkov, ki že tako slab film delajo še bolj dolgočasnega in neznosnega. The American Society of Magical Negroes razen naslova tako ne ponuja ničesar odštekanega ali vredno gledalčeve pozornosti.

Ogleda ZF psihološke drame Spaceman se je moč veseliti že zaradi tega, ker gre po dolgem času znova za film, v katerem komik Adam Sandler razkaže svoj presenetljivo dober občutek za bolj resno oz. dramatično igralsko predstavo, kar smo gledalci sicer že lahko videli v mojstrovini bratov Safdie Uncut Gems. Sandler je češki astronavt Jakub, ki se nahaja na misiji v vesolju, da bi raziskal nenavadnega medzvezdnega oblaka v bližini planeta Jupiter. Po šestih mesecih skorajšnje osamitve začne Jakub doživljati hudo eksistencialno krizo, ki jo je med drugim povzročil tudi negotov zakon z visoko nosečo in vse bolj nezadovoljno ženo Lenko (Carey Mulligan). Povrhu tega pa začne Jakub iznenada komunicirati z velikanskim pajkom Hanušom (glas mu je posodil Paul Dano), ki mu želi pomagati pri razreševanju osebnih težav ter odkrivanju mučnih spominov iz travmatične preteklosti. Na površju ima Spaceman ogromno potenciala, saj se odmika od klasične formule ZF filmov in ponuja bolj poglobljeno, kompleksno in filozofsko odisejado v stilu razmišljujoče klasike Solaris ruskega mojstra Andreja Tarkovskega, hkrati pa ima za seboj tudi kompetentno igralsko zasedbo. Slednja se po pričakovanjih zelo dobro odreže; tako Sandler kot Mulliganova s svojo močno emocionalno predstavo pustita močan vtis, gledalčevo pozornost pa zbudi tudi fenomenalna psihadelična vizualna podoba, režiserja Johana Rencka pa je treba pohvaliti zavoljo njegove ambicioznosti in drznosti, da prebije okvirje žanra klasičnega ZF filma. Zakaj torej navkljub vsem dobrim platem Spaceman ob nastopu odjavne špice ne pusti globjega vtisa? Glavni razlog je ta, da skuša film na vsak način kopirati estetiko Tarkovskega, kar je že vnaprej izgubljena bitka, gledalcu pa bosta pošteno najedala tudi obupno počasen tempo ter monotono dogajanje, kjer je namesto emocij prisoten dolgčas. Zgodba filma Spaceman je v svojem bistvu tragična, toda žal je prikazana tako šablonsko in nezanimivo, da na koncu namesto katarze prinaša zehanje. Spaceman je tako film, ki ga lahko cenimo zaradi ambicioznosti, pa četudi končni rezultat pokaže, da se tem ambicijam niti najmanj ne uspe približati.