Grški filmar Yorgos Lanthimos je edinstven ustvarjalni čudak, ki se je tekom svoje bogate kariere izkazal kot mojster prepletanja žanrov, ki pri gledalcu zbujajo smeh, gnus, grozo in zmedo. Tudi njegov najnovejši celovečerec, ZF romantična burleska Poor Things stremi k neprestanemu obračanju žanrskih klišejev na glavo in jih na drzen in inovativen način preoblikovati v še eno prav posebno filmsko izkušnjo. Na najbolj preprost način bi film označili za interpretacijo mita o Frankensteinu, ki je začinjen z močno feministično noto in psihadeličnim pravljičnim ozadjem; eksperimentalni kirurg Baxter iz vode izvleče truplo mlade noseče samomorilke in jo obudi od mrtvih s tem, da vanjo vsadi možgane njenega nerojenega otroka. Tako se “rodi” Bella, odrasla ženska z možgani dojenčka, ki s svojim neodgovornim in bebavim obnašanjem kakopak ne sodi v konzervativno okolje viktorijanskega Londona, njeno novo življenje pa se ji še bolj zaplete, ko krene na potovanje z zapeljivim odvetnikom, preko katerega začne spoznavati spolnost in druge oblike hedonističnega razvrata, temu pa sledi še grenko soočanje z bolečino drugih ljudi, revščino, socializmom in eksistencializmom. Poor Things nadaljuje tradicijo Lanthimosovega magičnega realizma, ki se izvrstno dopolnjuje z znova osupljivo razkošno scenografijo, privlačno kakafonično glasbo, zastrašujoče očarljivimi surrealnimi podobami, ki izgledajo kot da bi skočile iz slik Salvadora Dalija ter estetiko, ki posnema temačnost gotskih pripovedk in navihanost klasičnih pravljic. Film ni nič slabši na vsebinski ravni; igralske predstave so pričakovano fenomenalne, še posebej Emma Stone v svoji fizično in psihično najbolj zahtevni vlogi v karieri, zgodba je polna domiselnih preobratov in posrečenih šal, hkrati pa je feministično ozadje filma posredovano zelo subtilno in brez hollywoodskega cenenega moraliziranja. Poor Things je tako še ena Lanthimosova čudovita filmska blaznost, ki se tako kot glavna junakinja ne boji odvratna, anarhistična in nastopaška.

Vse bolj ponoreli, družbeno razcepljen in pogosto kakafoničen ritem vsakdanjika vsakega posameznika slej ko prej pripelje do razmisleka o tem, da potrebuje oddih; to občutita tudi zakonca Clay in Amanda Sanford (Ethan Hawke in Julia Roberts), ki se kar na lepem privoščita počitnice s svojima otrokoma v najeti podeželski hiši. Toda ob prihodu se začnejo vrstiti nenavadni dogodki; vse komunikacijske naprave nenadoma prenehajo delovati in na bližnji plaži brez pravega razloga nasede velikanski tanker. Za piko na i čudaškosti pa poskrbi še obisk lastnika podeželske hiše (Mahershala Ali) in njegove hčerke (Myha’la), ki Sanfordove soočita z neprijetno novico; celotno državo je zajel elektronski mrk, ki naj bi bil posledica nepojasnjenega kibernetskega napada. Šesterica je tako prisiljena živeti pod eno streho in čakati na konec napetosti, vendar pa je namesto tega priča številnim čudaškim pripetljajem, kar mednje vnese konflikt. Apokaliptični triler Leave the World Behind, posnet po istoimenskem romanu Rumaana Alama, se oklepa za omenjeni žanr precej standarnega zapleta o skupini posameznikov, pahnjenih v nepredvidljivo situacijo, ki napoveduje konec sveta, njegova posebnost pa je ta, da skuža žanrske konvencije kombinirati z elementi črnohumorne psihološke drame o razkladnih družbenih odnosih, pomanjkanju zaupanja, paranoji in sistemskem nasilju. Na tem področju je film najbolj uspešen, še posebej po zaslugi izvrstne igralske zasedbe in duhovitih dialogov, bolj mirni trenutki pa so prekinjeni z minimalističnim prikazom propada sveta, kjer režiser in scenarist Sam Esmail uspe vnesti tudi veliko suspenza in celo pristnega strahu. Kjer filmu nekoliko spodrsne, je pri vnašanju satiričnih elementov, ki se me drugim dotikajo problematike rasizma, patriarhata, političnega ekstremizma in človekove obsedenosti z avtodestrukcija; družbeni komentarji, ki jih film posreduje, so dokaj površinski in omenjeni zgolj mimogrede, v zaključku pa se Esmail preveč zateka k poenostavljenemu moraliziranju, kjer pove hkrati veliko kot tudi malo. Leave the World Behind je vsekakor problematičen in nedorečen film, ki bo razdvojil občinstvo, vendar pa hkrati predstavlja dobrodošlo osvežitev v žanru t.i. apokaliptičnih trilerjev.