Disneyjeva “živa” predelava animirane klasike The Little Mermaid je bil eden najtežje pričakovanih filmov letošnjega leta, vendar iz ne ravno laskavih razlogov; ko je bila za vlogo naslovne junakinje Ariel izbrana temnopolta pevka in igralka Halle Bailey, je ta odločitev na spletu sprožila še eno neumno vojno med tistimi, ki so Disneyjevo težnjo k bolj progresivni in vključujoči drži pozdravili z odprtimi rokami in tistimi, ki so v izbiri igralke videli samo še eno korporativno služenje t.i. buditeljski kulturi. The Little Mermaid je bil težko pričakovan film bolj zaradi dokazovanja obeh strani, da so imele prav; eni so upali, da bo film postal velika finančna uspešnica, drugi pa, da bo finančno pogorel, v obeh primerih pa so v ospredju zgolj želje po zadoščenju lastnega ega. A če te prepire potisnemo ob stran, je bilo težko ostati navdušen ob najavi še ene nepotrebne predelave Disneyjeve animirane klasike in The Little Mermaid znova služi kot boleč dokaz, zakaj bi studio moral opustiti svoje namere po tovrstnih predelavah. Nova različica zgodbe o morski deklici, ki si želi izkusiti življenje na kopnem, pri tem pa se zaljubi v čednega princa, ima nekaj svetlih točk; nekateri prizori podvodnega sveta so za gledalčevo oko zelo prijetno, Bailyjeva se lahko pohvali z odličnimi pevskimi sposobnostmi in tako izvrstno odpoje svoje glasbene točke (kot igralka je sicer nekoliko medla, vendar še vedno solidna) in Melissa McCarthy se v vlogi njene ljubosumne tete Ursule izkaže kot karizmatična in zabavna hudobnica. Tu pa se pohvale tudi končajo; zgodba je po nepotrebnem razvlečena in posledično tudi dolgočasna, med Ariel in princem Ericom (izredno leseni Jonah Hauer-King) ni nobene pristne kemije, živalski liki zaradi fotorealističnega pristopa delujejo kot strašljive lutke, vizualna podoba pa je presenetljivo neizstopajoča in bleda, ob čemer se je smiselno vprašati, v kaj točno je Disney zmetal svoj 250 milijonski proračun. The Little Mermaid je odveč primerjati z izvirnikom, saj pri tem pogori na celi črti, kot samostojni film pa prav tako ne ponudi ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu.

Moški se zbudi na kraju težke prometne nesreče. Ne vem, kdo je in kaj se mu je zgodilo. Med iskanjem odgovorov zgrožen ugotovi, da vsak človek ali žival, kateri se približa, nenadoma umre. Edina izjema je mlada ženska, za katero se izkaže, da je bila njegova sopotnica in se prav tako ne more spomniti, kdo je. Verjetno ni treba pojasniti, zakaj ima ZF triler Radius velik potencial za pritegnitev gledalčeve pozornosti; fascinantna premisa o človeku, ki je zmožen ubiti nekoga, če ta stopi znotraj določene razdalje, se zdi kot material za privlačno uganko in film to misterioznost več kot kompetentno ohranja skozi slabih 90 minut, kolikor traja. Osrednja lika, ki jo dolično odigrata Diego Klattenhoff in Charlotte Sullivan, sta dovolj zanimiva, da ju gledalec spremlja na poti do cilja, film pa venomer ohranja suspenz in intrigo na visoki ravni. Seveda pa je v takšnih primerih, ko zgodbo poganja skrivnost, vsa kvaliteta izdelka odvisna od tega, kako bo skrivnost pojasnjena in tu filmu Radius rahlo spodleti; s končnim preobratom ni sicer nič narobe (četudi je nekoliko nesmiseln), vendar pa se zdi, da vključitev elementov znanstvene fantastike ne drži vode oz. so ti elementi povsem odvečni. Končni preobrat se namreč usmeri na zelo osebno raven oz. na presenetljiv odnos med osrednjima likoma, zato se celotna premisa o človeku, ki lahko umori kogarkoli na določeni razdalji, povsem odvečna. Radius ni slab film, daleč od tega. Je pa film, ki bi bolj smiselno funkcioniral, če bi njegova zgodba ostala zasidrana v resničnosti.