Osrednji (večni) motiv mnogih ZF filmov je nevarnost prevlade umetne inteligence nad človeštvom oz. spopad med človekom in strojem, ki se pogosto zreducira na tradicionalni spopad med dobrim in zlim. ZF pustolovščina The Creator skuša ta konflikt predstaviti na nekoliko bolj izviren način: še vedno imamo opravka z napredno umetno inteligenco, ki leta 2055 v Los Angelesu izvede jedrski napad zoper človeštvo, zato se jo zahodne sile odločijo uničiti, medtem ko države, združene pod t.i. Novo Azijo želijo ohraniti umetno inteligenco s pomočjo mističnega vodje Nirmate. Tu nastopi nekdanji vojaški poveljnik Joshua Taylor (John David Washington), ki ga po izgubi žene in otroka rekrutirajo, da bi se pridružil skupini operativcev, ki bi odpotovali v Novo Azijo in eliminirali Nirmato. The Creator je lep primer filma, katerega zaplet obeta mnogo več od končnega rezultata, saj bi film na najbolj preprost način opisali kot vizualno razkošni spektakel skorajšnje vsebinske praznine. Režiser in scenarist Gareth Edwards s filmom močno sugerira na kritiko ameriške vojaške intervencije v Vietnamu, hkrati pa želi izpostaviti kompleksen odnos med UI in človekom, toda dobre ideje same po sebi ne naredijo dobrega zgodbe, če film z njimi ne naredi ničesar omembe vrednega. In žal je The Creator takšne vrste film; s tehničnega vidika kompetenten izdelek, ki pa je vsebinsko tako močno vpet v predvidljivost in generičnost, da bo že po prvi tretjini izgubil gledalčevo pozornost. Poleg nerazvitega potenciala in nezanimive zgodbe je glavna težava filma predvsem dolgočasen osrednji junak (kar je predvsem posledica Washingtonovega robotskega nastopa) in pomanjkanje kakršnekoli iskrice v odnosih z ostalimi površinskimi liki, ki v zgodbo enako hitro vstopajo kot jo tudi zapuščajo. Ob koncu The Creator izpade kot prvi osnutek boljšega filma, ki ga ne bomo nikoli imeli priložnost videti, hkrati pa bo zelo hitro utonil skupaj z ostalimi obskurnimi ZF trilerji, ki tematizirajo napetosti med človeštvom in stroji.

Robotska filmska franšiza Transformers je v zadnjih 15. letih postala sinonim za filmske smeti, še posebej po zaslugi režiserja Michaela Bayja, ki je popularne robote, ki se lahko preobrazijo v različna vozila, predstavil na izredno preprost, plehek in že skoraj retardirani način. Zato ni presenetljivo, da je edini gledljiv film v franšizi ravno tisti, ki ga ni režiral Bay; Bumblebee iz leta 2018 je zgovoren dokaz, da si omenjena franšiza zasluži več kot zgolj par otročjih šal ter ponavljajočo akcijo, kjer se naokoli premetava kup železja, gledalec pa večino časa nima pojma, kaj se sploh dogaja. Nekje na zlati sredini pristane Transformers: Rise of the Beasts, ki predstavlja nekakšen ponovni zagon franšize, kjer je Bay (na srečo) prisoten zgolj kot producent. In njegova odsotnost se še kako pozna; akcija je prvič po dolgem času vznemirljiva, spektakularna in predvsem razločna, večina šal je posrečenih in neškodljivih, dizajn robotov pa je privlačen za gledalčevo oko. Zgodba, ki v teh filmih nikoli ni pomembna, je zelo predvidljiva in formulaična, (Autoboti morajo s pomočjo nove frakcije Maximals – nekakšni prazgodovinski predniki Autobotov, ki so zasloveli predvsem v 90. letih z odlično animiranko Beast Wars – najti skrivni artefakt, s katerimi bi se lahko iz planeta Zemlje vrnili domov), o kakšnih vidnejših presenečenjih in zasukih ni ne duha ne sluha, še največja težava pa je to, da gledalec nikoli ne dobi občutka, da se pred njim odvija nekaj strašno pomembnega, pa četudi se zgodba znova vrti okoli reševanja našega planeta. Po pričakovanjih pa se filmu znova zatakne pri človeških likih, ki so znova precej dolgočasni in stereotipni, kar zbuja vprašanje o tem, zakaj Hollywood vedno znova v filme o Transformerjih vlačijo človeške like. Že od prvega filma dalje je jasno, da so človeški liki daleč najšibkejši člen te franšize in če se ta želi obdržati na površju, bi lahko za začetek servirala film, v katerem nastopajo zgolj roboti? Nenezadnje ravno zaradi njih gledalci krenejo v kino. Transformers: Rise of the Beasts je tako eden boljših filmov v franšizi Transformers, kar pa glede na klavrno kvaliteto večine predhodnikov pomeni skoraj nič.