Južnokorejski filmski mojster Kogonada je močno presenetil že s svojim režijskim prvencem, romantično dramo Columbus, ki se je na melanholičen in poetičen način lotevala (vsaj navidez) neobičajne povezave med človekom in arhitekturo in kako slednja vpliva na obuditev in razvoj človekovih čustev. Raziskovanje teh neobičajnih vezi je filmar prenesel tudi v svoj naslednji celovečerec, ZF dramo After Yang, ki bi jo na najbolj preprost način opisali kot elegično pesnitev z zvokom in sliko; v filmu namreč spremljamo družino s posvojeno hčerko Miko in Yangom, predstavnikom t.i. tehno-sapiensa (beri; napredna vrsta človeškega robota). Ko Yang nenadoma postane neodziven, se oče Jake (Colin Farrell) odloči robota popraviti, pri tem pa se dokoplje do njegove banke spominov, ki postopoma razkrijejo Yangovo zasebno življenje in (morebiti) globoka čustva, ki jih je gojil do skrivnostne ženske Ade. After Yang je film o žalovanju oz. posameznikovem bolečem položaju, ko se mora ta šele ob soočenju z ugašanjem življenja soočiti s pomenom lastne eksistence, trdnostjo družinskih odnosov ter iskanjem odgovorov na vprašanje o posmrtnem življenju in nenazadnje kako ljudje sami dojemamo smrt. Ogromno ZF filmov je že uspelo vzpostaviti globoko čustveno vez med človekom in strojem, vendar gre After Yang pri tem še globje in razvija zgodbo v maniri filozofskih filmskih pesnitev Terrenca Mallicka, kjer odgovori na vprašanja ne prinašajo zadovoljitve, ampak je bistveno bolj pomembno, da vprašanja odpirajo nove poglede na svet, v katerem živimo. Odlična igralska zasedba, umirjen tempo, impresivna vizualna podoba in močna doza ganljivosti in tragičnosti naredijo iz filma After Yang še eno malo umetnino južnokorejskega vizionarja, katerega prihodnost je vsekakor svetla.

Celovečerni prvenec irskega filmarja Benjamina Clearyja že s svojim otožnim naslovom Swan Song (v prevodu; labodji spev) razgalja elegično naravo zgodbe, v kateri nastopi dvakratni oskarjevec in eden najboljših igralcev ta hip, Mahershala Ali. Slednji odigra vlogo ilustratorja Camerona, ki umira za smrtonosno boleznijo (ta premeteno nikoli ni pojasnjena) in se v želji, da bi svoji ženi in sinčku prihranil trpljenje, odloči za tvegan eksperiment; odpotuje na osamljen otok, kjer se nahaja sedež biomedicinskega inštituta in s pomočjo tam razpoložljive tehnologije ustavi svojega popolnega klona, ki bi nadomestil resničnega Camerona po njegovi smrti. Četudi filma Swan Song vsebuje mnoge elemente znanstvene fantastike in operira z enako mamljivimi kot tudi strašljivimi potenciali, ki jih nudi moderna tehnologija, pa Clearyja bolj kot šopirjenje s posebnimi učinki in vrtoglava akcija zanima intimna tragedija posameznika, ki se v zadnji fazi svojega življenja odloči poskrbeti za lastno družino, pa četudi na načine, ki bi jih marsikdo označil za neetične in moralno sporne. S tega vidika je Swan Song film, ki se oklepa estetskega minimalizma in se bolj kot na vizualno razkošje zanaša na razvoj likov in njihovih medsebojnih odnosov, ki navkljub skromni karakterizaciji, izpadejo presenetljivo pristno in vse prej kot melodramatično. Zgodba sama po sebi sicer ne odkriva tople vode in glede na moralno kompleksnost sicer dobronamernega postopka klonirja, ki ljudem prepreči bolečino, hkrati pa vzpodbudi, da živijo v laži, se zdi, da je film kot celota nekoliko preveč poenostavljen in naiven, za seboj pa ne pušča nobenega oprejemljivejšega komentarja. A te napake niso preveč usodne, saj film tudi v najšibkejših trenutkih poganja odlična Alijeva igra, ki znova dokaže, da ni zgolj igralska muha enodnevnica ampak eden najbolj sofisticiranih igralcev na svetu. Daleč od presežka, vendar pa še vedno krepko nad povprečjem.