Ameriški komik in filmar Adam McKay se je s kritiško cenjenima filmoma The Big Short in Vice izkazal kot odličen satirik, ki zna s preciznostjo in subtilnostjo razgaliti stranpoti sodobne ameriške družbe in te preoblikovati v farse, ob katerih se gledalec enako močno nasmeji kot tudi zamisli. Njegov najnovejši celovečerec Don’t Look Up, bizarna mešanica politične satire iz ZF trilerja katastrofe, je nekoliko bolj visokopotezen in epski, saj se McKay tokrat ne odloči sesuti zgolj dekadentni svet finančnih in političnih elit, ampak kar cel svet, saj zaplet filma močno spominja na spektakle tipa Armageddon in Deep Impact; astronoma Randall Mindy in Kate Dibiasky po naključju v vesolju odkrijeta velikanski komet, ki naj bi v slabe pol leta zadel naš planet in ga popolnoma uničil. Astronoma sprva nihče ne verjame, še najmanj pa ošabna in oportunistična predsednica ZDA, ki jo bolj kot prihodnost planeta skrbijo lestvice priljubljenosti, vendar pa kmalu postane jasno, da je situacija resna in med čakanjem na rešitev ves svet pade v primež medijske norosti, trumpovskega političnega populizma ter blaznosti šarlatanov in teoretikov zarot. Don’t Look Up se v času koronakrize, ki je tlakovala pot globalne lunatičnosti, zdi več kot primeren film za ogled, saj McKay ustvari premeteno farso, ki smeši ameriški kičasti patriotizem, koncept alternativnih dejstev in lažnih novic ter masovne panike, ki jo povzroči nekontrolirani val dezinformacij. K dobremu rezultato pripomore tudi impresivna (četudi ponekod rahlo neizkoriščena) zvezdniška igralska zasedba, kjer dominirata predvsem odlična Leonardo DiCaprio in Jennifer Lawrence, medtem ko so Timothee Chalamet, Michael Chikilis in Ron Perlman v filmu zgolj za okras. Četudi je film povečini zelo smešen in humor tipično McKayjevski, se zna zgoditi, da bo marsikaterega gledalca režiserjev močan cinizen in ne ravno navdihujoč portret retardiranega in egoističnega človeštva pošteno ziritiral, toda ena od najbolj pomembnih nalog dobre filmske satire je ta, da občinstvu nastavi karseda realno ogledalo družbe in verjetno ne bi pretiravali, če rečemo, da se trenutno nahajamo v absurdni resničnosti, ki jo pričujoči film prikazuje. Četudi film ni povsem kos svojim ambicijam in je hkrati nekoliko predolg, je Don’t Look Up presenetljivo sveža, udarna in prikupno cinična satira, katere dandanes še kako potrebujemo.

Vnovični zagoni uveljavljenih filmskih franšiz so že dolgo časa zgolj lenobni in včasih že kar žaljivi načini, kako bi kreativno bankrotirani Hollywood iz denarnic občinstva iztisnil čim več denarja. Teh občutkov se nismo mogli znebiti tudi ob novici, da bomo priča četrtemu delu kultnega ZF akcijskega spektakla The Matrix, ki je svojo zgodbo o odrešeniku Neu (Keannu Reeves) in njegovem boju proti zlovešči matrici sicer zaključil pred skoraj 20. leti. Toda noben epilog ni tako močan, da bi kljuboval moči požrešnosti čezlužniške mašinerije, čeprav je filmu The Matrix Resurecctions morebiti šteti v prid to, da se ga je režiserka Lana Wachowski lotila predvsem zato, da bi lažje prebolela smrt svojih staršev. Film se odvija 60 let po koncu tretjega dela in predstavi novo matrico, v katero je ujet tudi Neo oz. Thomas Anderson, na tem mestu pa zgodba pridobi nekakšne meta-dimenzije, saj prejšnja poglavja v franšizi The Matrix obravnava kot trilogijo računalniških iger, ki jih je Neo ustvaril na podlagi sanj o izvorni matrici. Pa vendar se kmalu izkaže, da Neov navdih za matrico izhaja iz resnične grožnje, ki bi lahko predstavljala naslednjo prelomno točko v boju med človeštvom in stroji. Omenjeni meta-pristop filmu precej koristi, saj se s tem zgodba distancira od pretirane resnobnosti in pretencioznosti predhodnikov ter namesto tega poskrbi za močno dozo ironičnega humorja in avtorefleksivne duhovitosti, ob kateri tudi sama režiserka podvomi v upravičen obstoj lastnega filma. Žal pa se kmalu izkaže, da je ta meta-komentar v filmu prisoten zgolj v namene, da bi se režiserka zaščitila hrbet pred kritikami, da je film posnela zgolj zaradi želje po zaslužku; ko zgodba nekje na polovici izstopi iz meta-vesolja in skuša sama sebi dati neko emocionalno težo, hitro postane jasno, da The Matrix Resurrections ne ponudi ničesar, kar bi film dvignilo nad povprečje. Igralske predstave so sicer solidne (še posebej odlična je Jessica Henwick kot hekerka Bugs), tempo dovolj hiter in dogajanje kratkočasno do te mere, da dve uri in pol minita kot bi mignil, toda nobena prednost ni dovolj močna, da bi zakrila mnoge pomanjkljivosti izdelka. Glavna je predvsem ta, da se film po vzpodbudnem uvodu začne zatekati k monotonemu razlaganju vsebine, zaradi katere zgodba postaja vse manj zanimiva, še bolj pa preseneti spoznanje, da so akcijske sekvence dokaj neimpresivne in zgolj bleda senca tistega, kar smo videli v prejšnjih filmih, da o obupni zamenjavi Jonathana Groffa kot agenta Smitha ne izgubljamo besed. The Matrix Resurrections je kot celota povsem neškodljiv, mestoma duhovit in napet ZF vrtiljak z nekaterimi premetenimi pristopi, ki pa žal niso dovolj, da bi gledalec dobil tehten razlog za nadaljevanje franšize.