Zdi se nekoliko bizarno, da Hollywood dolga leta ni bil sposoben speljati dokaj preproste formule, ki bi ohranila franšizo Ghostbusters pri življenju; prvi film iz leta 1984 je namreč povsem preprosta, simpatično trapasta in nepretenciozna fantazijska komedija o skupini lovcev na duhove. Nadaljevanje iz leta 1989 ni izpolnilo pričakovanj, vnovična obuditev franšize v režiji Paula Feiga izpred petih let pa navkljub talentirani ekipi ženskih komičark in dobrimi nameni ni uspela vzpostaviti stika z občinstvom, še posebej zaradi Feigovega nepremišljenega koncepta, da bo zgodbo o skupini ženskih lovk na duhove podkrepi z nevmesnimi feminističnimi podtoni. In v primerjavi s slednjim je najnovejša obuditev z naslovom Ghostbusters: Aftelife v režiji Jasona Reitmana, sicer sina Ivana Reitmana, ki je režiral prva dva filma, boljši film, saj uspe dešifrirati formulo uspeha očetovega kultnega hita in to prilagoditi modernim časom, četudi z mešanimi rezultati. Zgodba o družini, ki v majhnem mestecu v Oklahomi odkrije, da je usodno povezana z legendarnimi lovci na duhove, je zaznamovana z lahkotnim tonom, kratkočasno zgodbo, solidnimi igralskimi predstavami (še posebej se izkaže simpatična Mckenna Grace v vlogi najstniške znanstvenice Phoebe), vznemirljivo akcijo, očarljivo risankastimi posebnimi učinki in več kot očitnim spoštovanjem do zapuščine prvih dveh filmov. Pa vendar spoštovanje, ki ga Ghostbusters: Afterlife izkazuje, že meji na strahospoštovanje, kar dokazuje s konstantnim metanjem nostalgičnih bonbončkov in precej nesubtilnim mežikanjem z izpostavljeno blagovno znamko oblačil, opreme in celo prevoznih sredstev. Ravno zato se zdi, da je Ghostbusters: Afterlife film, ki ga bolj kot lastna zgodba in liki skrbi zadovoljstvo oboževalcev franšize. Sicer je pohvalno, da Reitman ceni občinstvo, kateremu je film namenjen, toda zdi se, da je to tudi edini element filma, kateremu se strastno predaja. Ravno zato film zunaj konstantnih namigov na predhodnike ne ponudi ničesar oprejemljivega; večina novih likov je dokaj dolgočasnih, zgodba pa izredno nepretresljiva in medla. Ghostbusters: Afterlife ni slab film, se pa ob njem lahko upravičeno vprašamo, kako smiselno je snemati filme, katerih namen je zgolj dobrikanje občinstvu, ki zna – bodimo iskreni – iz leta v leto biti enako zahtevno kot tudi plehko in zdolgočaseno.

Kariera Bruca Willisa, ki je bil nekdaj igralsko poosebljenje pojma “kul”, je že lep čas v zatonu in zdi se, da bo počasi prehitel Nicolasa Cagea v številu nizkoproračunskih smeti, katere vsakoletno ugledajo luč sveta. A če smo popolnoma pošteni; v večini teh zmazkov je Willis prisoten zgolj za kratek čas ali pa je njegova igra tako naveličana in komatozna, da bi bilo popolnoma vseeno, če se v filmu nahaja ali ne. ZF akcija Cosmic Sin spada v slednjo kategorijo; gre za tretjerazredne smeti, ki se več kot očitno naslanjajo na zvezdniški imeni Willisa in Franka Grilla, pa četudi oba večino časa delujeta, kot da bi najraje čimprej pobegnila iz filma, v katerem sta se znašla, kar jima ni za zameriti. Že to, da mora film v uvodnih minutah nametati dolga čreva razlaganja ozadja zgodbe, ki je v osnovi lepljenka vseh generičnih ZF filmov na trgu, pove, da Cosmic Sin ne ponudi veliko, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost. Akcijski prizori so presenetljivo redki in obupno zmontirani (ne bi pretiravali, če omenim, da je skoraj polovica filma sestavljena iz brezdušnega razlaganja tega, kaj morajo osrednji liki početi, četudi je gledalcu že po petih minutah vseeno, kaj se bo zgodilo), vzdušja praktično ni, posebni učinki so tretjrazredni in liki obupno kartonski, da je o njih težko povedati karkoli omembe vrednega. Cosmic Sin je film, ki bi že v 80. letih izgledal zastarelo, kaj šele leta 2021.