M. Night Shyamalan je precej konflikten režiser, ki je znan po filmih s šokatnimi preobrati (ti so včasih bolj, večkrat pa bistveno manj posrečeni) in realizaciji bizarnih idej, ki pod njegovim okriljem uspejo izpasti še bolj bizarno. Shyamalan je hkrati tudi eden od tistih filmarjev, katerega je skorajda nemogoče dešifrirati, saj je tekom več kot 20 – letne kariere navrgel enako mero fascinantnih kot tudi naravnost idiotskih domislic, to pa ga je posledično pahnilo v sicer unikatno, vendar hkrati problematično kategorijo filmarjev, ki vztrajno delijo občinstvo. Njegov najnovejši film Old najverjetneje ne bo pomiril strasti med tistimi, ki v njem vidijo genija in tisti, ki ga razglašajo za egoističnega bleferja, pa četudi se zdi, da ima film premiso, ki Shyamalanu še kako leži; skrivnostna zgodba, delno povzeta po francoskem stripu Sandcastle, se vrti okoli skupine turistov, ki se naključno znajdejo na odročni plaži, ki iz neznanega razloga pospeši proces njihovega staranja. Shyamalan se poigrava z zanimivo idejo o zmožnosti, da se človek postara v roku enega dne, kar hkrati izraža problematiko strahu pred staranjem oz. minljivostjo nasploh, režiser pa temu doda še nekaj drugih aktualnih in provokativnih tem, ki pa jih na tem mestu ne bi razkril, saj so močno povezane s končnim preobratom v filmu. Kar se tiče Shyamalanove pestre filmografije (še posebej po kakovosti, ki močno niha), Old obtiči nekje na sredini; je svetlobna leta daleč stran od katastrof tipa The Happening in The Last Airbender, hkrati pa je še vedno posejan z elementi, zaradi katerih gledalci ob njegovih filmih še vedno močno zavijajo z očmi. Znova imamo namreč opravka s pogosto leseno igro, nezanimivi / klišejskimi liki, pretencioznimi dialogi, razvlečenostjo (še posebej druga polovica daje jasne signale, da film ne ve, kaj bi sam s sabo) ter vprašljivimi montažnimi prijemi. Zakaj torej tako nenavadno visoka ocena za film, ki ima toliko usodnih napak? Predvsem zato, ker gre še vedno za Shyamalanov film oz. film režiserja, ki je vse prej kot dolgočasen in neizstopajoč, še posebej zaradi svojega visokega ega in determinacije, da iz norih idej potegne še bolj nore ideje. Da ne bomo krivični; Old ima trenutke visokega suspenza, sama premisa o hitrem staranju je vsekakor fascinantna in tudi zavoljo preobrata na koncu Shyamalan hkrati uspe pri gledalcu zbuditi razmišljanje o težkih etičnih vprašanjih, toda kot celota bo film gledalca zabaval zaradi svojih številnih bizarnosti, ki se jih ne more spomniti nihče drug kot ravno Shyamalan. Preprosteje povedano; Old je film, ki ga lahko občudujemo zaradi napačnih razlogov, saj je včasih fascinantno gledati delo filmskega ekscentrika, ki je tako močno zaverovan vase, da ob tem pozabi, da za seboj pušča eno noro idejo za drugo.

Morebiti gre za lažen občutek, toda zadnjih 15 let se zdi, da vse več čezlužnih akcijskih spektaklov, namenjenih izklopu možganov in bašenju s kokicami, tako vsebinsko kot kreativno obtiči nekje na prehodu iz 80. v 90. leta. Še bolj utrujajoče pa je poslušati večni izgovor, da filmi, namenjeni širši publiki, ne potrebujejo zanimive zgodbe in likov, saj smo gledalci tako retardirani, da lahko našo pozornost obdržijo samo še bučne eksplozije, avtomobilski pregoni in lightshow galerija posebnih učinkov. To kakopak ne drži, vendar čezlužnikov to spoznanje še lep čas ne bo doletelo, zato pa bomo vsakoletno priča takšnim nenavdihnjenim spektaklom kot je The Tommorow War. ZF akcija je zaradi pandemije koronavirusa namesto na velikih platnih pristala na kanalu za pretočne vsebine Amazon Prime in se s tem ustrelila v koleno, saj gre za film, ki si ga je še najbolje ogledati v kinu zavoljo vznemirljivih akcijskih prizorov in splošnega občutka epskosti, na katerega film tako očitno cilja. Zunaj omenjenih faktorjev je The Tommorow War obupno klišejski, generičen, formulaičen in predvidljiv film, ki se še tako nezahtevnemu gledalcu ne bo vtisnil v trajnejši spomin. Okvirni zaplet o skupini posameznikov, ki potuje v prihodnost, da bi sodelovala pri vojni za obstanek planeta (invazija nezemljanov), sicer kaže nekaj potenciala, vendar je ta docela neizkoriščen, saj filma več kot očitno ne zanima nič drugega kot zgolj to, da gledalca pelje od ene akcijske sekvence do druge; liki so bodisi lenobno klišejski (glavni junak je tipični beli predmestni možakar, ki želi doseči nekaj “več” v življenju, pri tem pa skuša zakrpati odnos z odtujeno hčerko iz prihodnosti), enodimenzionalni ali pa tako nepomembni, da je že kar boleče gledati, kako film zapravlja talente veterana J.K. Simmonsa in igralskega odkritja Betty Gilpin. In četudi film močno računa na šarm glavnega igralca Chrisa Pratta, ki svoje delo sicer opravi solidno, se zdi, da ne izkoristi tega, kar Pratt najbolj obvlada; vloge jezičnih in ciničnih frajerjev. Pratt je tokrat resnoben in ujet v številne melodramatične zaplete, ravno zato pa tako on kot njegov lik izpadeta nezanimivo. The Tommorow War kot brezmožgansko razvedrilo ni pretirano žaljiv ali škodljiv film, vendar pa zunaj akcijskih scen ne ponudi ničesar, kar ne bi videli v skoraj vsakem B – filmu o invazijah nezemljanov. Pozabljivo.