Verjetno ni malo gledalcev, ki bi spopad dveh tako ikoničnih pošasti kot sta japonski kuščar Godzilla in opičji kralj Otoka Lobanj King Kong na velikih platnih dojemal kot prav posebno izkušnjo. Prejšnji filmi omenjenih velikanov so postregli z mešanimi občutki; medtem ko je nova različica Konga prepričala z nepričakovano zabavno imitacijo vojaških akcionierjev Kong: Skull Island, se je Godzilla trudila pustiti vtis z dvema bolj ali manj dolgočasnima spektakloma brez trohice energije življenja v sebi. A vse to je preteklost; Godzilla vs Kong je film, ki prvič po letu 1953 združi naslovna titana in to na kakopak karseda kolosalen, spektakularen in epski način. Slabi dve uri, kolikor film traja, sta napolnjeni z eksplozijami, pregoni, smrtonosnimi udarci in gimnastičnim poskakovanjem legendarnega dvojca, kar s seboj prinaša veliko prednosti kot žal tudi slabosti. Godzilla vs Kong je vsekakor film, ki si ga je potrebno ogledati na velikem platnu, saj očara z vrhunskimi posebnimi učinki, epsko vizualno podobo in impresivnimi akcijskimi prizori, ki se v nasprotju z nenapisanimi zakoni novodobnih blockbusterjev distancirajo od nadležnega tresenja kamere in pogosto zmedene koreografije, zaradi katere gledalec dostikrat ne uspe razločiti, kaj se sploh dogaja. Po pričakovanjih sta Godzilla in Kong zvezdi filma in prizori njunega skupnega bojevanja (in množičnega uničevanja, ki je resda pretirano, vendar to niti ni tako moteče, saj je gmotna materialna škoda spremljevalka vseh filmov s pošastmi) oživijo epske razsežnosti bitke, večje od življenja. Škoda le, da so ostali deli filma, ko Godzilla in Konga nista v ospredju, precej medli; človeški liki so zopet bodisi enodimenzionalno pusti ali pa stereotipne karikature (od paranoidnih teoretikov zarot, piflarjev z očali in piskajočim glasom pa vse do klišejske deklice, ki je usodno povezana s Kongom), večina dialogov pa je namenjenih zgolj dolgočasnemu razlaganju vsebine, ki pa večino gledalcev niti ne bo interesirala. Na srečo film ve, da bosta zgolj Godzilla in Kong zbudila gledalčevo pozornost, zato ne pretirava z dolgimi razlagami in dokaj hitro skoči v akcijo. Godzilla vs Kong je tako formulaičen in klišejski film o pošastih, ki pa vseeno ne razočara in dostavi tisto, kar obljublja; epski spopad velikanske opice in kuščarja. Kaj več pa niti ne potrebujemo.

Alfonso Cuaron je eden od tistih filmarjev, katerega izdelki skoraj vedno dajejo občutek, da so izšli pred svojim časom. Njegovo tehnično inovativni, drzni, provokativni in na trenutke že skoraj vizionarski filmi na gledalcih vsekakor pustijo močan vtis, saj hkrati odražajo tudi režiserjevo zastrašujoče razumevanje toka časa, ki poganja človeško zgodovino. In upam si reči, da mu je slednje dosedaj najbolje uspelo v distopični drami Children of Men iz 2006, vendar pa z vidika položaja današnjega sveta daje občutek, kot da je bila posneta šele pred kratkim. Film, posnet po istoimenskem romanu P.D. Jamesa, je postavljen v leto 2027, ko svet ne bi mogel biti v bolj uničujočem stanju; reprodukcija ni več možna, prebivalstvo se neustavljivo stara, Velika Britanija pa predstavlja edino državo na svetu, ki ljudem omogoča možnost preživetja, kar povzroči množični naval beguncev. Sredi tega kaosa se znajde tudi cinični nekdanji aktivist Theo (Clive Owen), ki po naključju postane zaščitnik temnopolte begunke Kee (Clare-Hope Ashitey), prve noseče ženske po več kot dveh desetletjih. Kot že rečeno, je ena od glavnih odlik pričujočega filma Cuaronova zastrašujoča vizija prihodnosti, ki je skorajda preroška; Children of Men namreč napove izbruh begunske krize, temačen svet, ki se utaplja v nasilju in političnih nemirih, vojaško organizacijo družbe in naraščujočo represijo oblasti nad civilnim prebivalstvom. Z drugimi besedami; tisto, kar je v pričujočem filmu mišljeno kot del fiktivne utopije je po več kot 15. letih postala naša realnost. Ravno zato je Children of Men danes še bolj aktualen, zlovešč in provokativen, kar pa seveda ni edini razlog za ogled filma. Tragična epopeja je zaznamovana z odličnimi igralskimi predstavami (sicer večkrat podcenjeni Clive Owen postreže z najboljšo igro v svoji karieri), subtilnim simbolizmom, ki razgalja brutalne mehanizme totalitarne oblasti, fascinantno in morbidno vizualno podobo ter predvsem izvrstnimi akcijskimi prizori, ki so pogosto zaznamovani z več minut trajajočimi neprekinjenimi kadri, zaradi katerih je gledalec še toliko bolj vključen v samo dogajanje in občuti vsako kroglo, ki švigne mimo. Children of Men je film, ki bi ga ob izidu lahko dojemalo kot temačno svarilo prihodnosti, danes pa je žal postal refleksija kaotične, nasilne, komformistične, avtoritativne in represivne družbe, ob kateri se pogosto vprašamo: “Kakšen svet bomo pustili našim otrokom?