Potem ko Terminator Salvation ni uspel zadovoljiti pričakovanj kritiko in publike, se je peto poglavje franšize Terminator odločilo za njen vnovični zagon, ki je tokrat temeljil na nesubtilnem repliciranju zapletov iz prvega ter divjih akcijskih pregonov iz drugega fima. Rezultat tega miksa je Genisys, ki sprva deluje kot direktni remake prvega filma, saj vodja človeških upornikov iz prihodnosti John Connor v preteklost pošlje svojega varovanca Kyla, da bi zaščitil njegovo bodočo mater Sarah Connor. Toda ob Kylovem prihodu se izkaže, da se je ta znašel v nekakšni alternativni resničnosti, kjer je Sarah neustrašna bojevnica, kultni Terminator v podobi Arnolda Schwarzeneggerja pa je ostarel robot in Sarahin varuh, sodni dan pa naj bi se pripetil leta 2017 z zagonom globalnega računalniškega sistema Genisys. Težko bi rekli, da pričujoči film ni ambiciozen, saj gledalca nagovori z vse bolj aktulno tematiko naše odvisnosti od moderne tehnologije in kako to multikorporacije pridno izkoriščajo, hkrati pa se skuša približati širšemu občinstvu z povečano dozo humorja in nostalgičnih mežikov (od ponavljanjakultnih citatov, rekonstrukcije ikoničnih prizorov iz prvega filma itd.). A prva velika težava filma je očitna že pri katastrofalnem castingu; če sta Schwarzenegger kot ostareli terminator in Emilia Clarke kot Sarah Connor očarljiva in zabavna, sta toliko bolj puščobna in dolgočasna Jason Clarke kot dobesedno mehanski John Connor in Jai Courtney v najbolj mlečnozobi različici Kyla Reesa doslej. Še večja težava filma pa je njegovo konstantno spotikanje ob lastno logiko, ko spreminja pravila potovanja skozi čas iz sekunde v sekundo brez neke logične obrazložitve in ustvari toliko alternatnivnih resničnosti, da bo gledalca pošteno zabolela glava. Terminator Genisys resda ni najslabši Terminatorjev film (Rise of the Machines in Dark Fate sta še vedno dno), vendar pa je več kot očitno, da franšiza ne ve, kaj bi sama s sabo in si kar sproti zmišljuje, kaj bi rada počela. Če sploh kaj.

Potem, ko je tretjemu (in nepotrebnemu) delu franšize Terminator z naslovom Rise of the Machines spodletelo ponoviti uspeh svojih legendarnih predhodnikov, si je saga o vojni med človeštvom in stroji vzela nekaj let ustvarjalnega premora. Leta 2009 je tako sledilo novo poglavje z naslovom Salvation, ki je dogajanje iz sedanjosti premaknilo v prihodnost, natančneje na prve frontne linije omenjene vojne. In ta sprememba okolja je za gledalca zelo dobrodošla; film nas popelje v prepričljivo temačen, surov in umazan postapokaliptični svet, ki ga je uničil zlovešči program Skynet, vodja odporniškega gibanja John Connor (Christan Bale) pa poskuša s skrivnostnim Marcusom (Sam Worthingon) najti svojega “bodočega” očeta Kyla Reesa (Anton Yelchin). Film postreže z vznemirljivimi in impresivnimi akcijskimi prizori, živahnim dogajanjem in nekaterimi odličnimi igralskimi predstavami (Bale in Yelchin), zato tudi ni moteče, da zgodba bolj ali manj ignorira prejšnje filme in ustvari nekakšno alternativno resničnost, kjer sodni dan ni preprečen in je vojna s stroji neizogibna. Navkljub mnogim močnim trenutkom pa ne moremo reči, da je Salvation nekakšna spregledana mojstrovina; z izjemo Connorja in Reesa je večina likov izredno plitkih in osebnostno na ravni akcijskih figuric, zgodba mnogo preveč časa namenja dolgočasnemu Marcusu, akcija proti zaključku postaja vse bolj repetetivna, zgodbo pa prav tako pestjo nekatere nelogičnosti, še posebej izredna taktična nesposobnost strojev, ob kateri se vprašamo, zakaj človeštvo potrebuje toliko časa, da bi jih premagalo. Terminator Salvation je rutinski in nepotreben prispevek k franšizi, ki ne bi smela nikoli postati franšiza, vendar pa je hkrati njeno najboljše nadaljevanje, saj ne skuša zgolj replicirati že znane zaplete, ampak gledalcu ponuditi nekoliko drugačno izkušnjo.