Filmi, ki se tematsko dotikajo koncepta potovanja skozi čas, so ponavadi polni vsebinskih lukenj in nelogičnosti in težko bi rekli, da se ZF akcija Looper uspe temu izogniti. Kar pa ne pomeni, da je film režiserja in scenarista Riana Johnsona, povprečen ali slab izdelek. Pravzaprav bi si upali reči, da je Looper eden boljših predstavnikov filmov o potovanju skozi čas, še posebej zaradi izvirnega koncepta; v letu 2044 se glavni junak Joe, najeti morilec vplivne kriminalne združbe, loteva odstranitve tarč, poslanih iz prihodnosti, ko je že izumljeno (in tudi zakonsko prepovedano) potovanje skozi čas. Tovrstni morilci morajo po določenem času prekiniti pogodbo z združbo, zato iz prihodnosti pošljejo njihove starejše različice, da jih umorijo in s tem zabrišejo vse sledi svojih zločinov. Eden od teh morilcev je tudi Joe, ki ga prav tako doleti trenutek, ko mora umoriti prihodnjega samega sebe, vendar se njegov prihodnji “jaz” odloči spremeniti preteklost, da bi si s tem zagotovil lepšo in varno prihodnost s svojo ženo. Looper je navkljub ZF ozadju precej realističen film, ki tematizira dilemo, ko mora človek, ki pozna svojo usodo, to spremeniti, četudi ni povsem jasno, ali mu bo ta odločitev prinesla kakršnokoli obliko odrešitve. Film vse to spretno zapakira v napet akcijski triler z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej Joseph Gordon Lewitt se izvrstno odreže kot mlajša različica Bruca Willisa), živahnim dogajanjem, dobrim tempom ter uravnoteženim pilotiranjem med blockbusterjem in inteligentno ZF utopijo. Kot že rečeno; film se ne uspe izogniti nelogičnostim in nekaterim nepotrebnim zasukom v zgodbi, vendar je kot celota eden boljših predstavnikov modernega ZF filma.

Star Wars sicer velja za eno najmočnejših in najbolj priljubljenih filmskih franšiz vseh časov, vendar pa se je ta zadnja leta sprehajala po precej majavih tleh, še posebej po finančno in kritiško uspešnem poglavju The Last Jedi, ki pa je s svojo rekonstrukcijo praktično vsega, kar je franšizo naredilo ikonično. naletelo na precej mešane odzive dolgoletnih oboževalcev. Franšizi je kazalo še slabše po finančnem polomu samostojne zgodbe o pilotu Hanu Solu, zato je studio Disney s sklepim delom nove trilogije, The Rise of Skywalker, skušal ubrati karseda varno pot do hitre zadovoljitve tistih, ki so franšizi obrnili hrbet. Na režijski stolček se je vrnil J.J. Abrams in ustvaril – milo rečeno – žalostno zmedo od filma, ki skuša patetično pihati na dušo oboževalcem Star Wars, pri tem pa izgubi identiteto in postane brezdušni tovarniški produkt studia, ki več kot očitno ni imel jasnega načrta glede vsebinskega razvoja nove trilogije. Sklepno dejanje nadpovprečno spretne bojevnice Rey, ki skuša zaustaviti tako zloveščega Kyla Rena kot ikoničnega Palpatina, katerega vrnitev ni nikoli pojasnjena (v filmu je dobesedno rečeno, da se je “nekako vrnil”), je tako rutinski korporacijski dolgčas s hitrim tempom, zaradi katerega je zgodba kronično nerazvita in liki kartonsko dolgočasni, gledalec pa nikoli ne dobi občutka, da se dogaja karkoli prelomnega, četudi naj bi film zaključil sago Luka Skywalkerja. Vizualno razkošne in raznolike lokacije, izpiljena podoba in nekateri vznemerljivi akcijski prizori sicer poskrbijo, da gledalec ne zaspi od dolgčasa, toda tudi ti svetli trenutke ne pomagajo, da bi The Rise of Skywalker lahko jemali za dostojno slovo od izvorne sage. Verjetno eno največjih filmskih razočaranj vseh časov.