A Monster Calls, znamenito prozno delo Patricka Nessa, velja za enega najboljših mladinskih romanov zadnjih let, saj skozi občutke groze, žalosti in očarljivosti spregovori o enemu najpogostejših človeških strahov; strahu pred izgubo bližnjega, ki posameznika nehote pelje skozi faze zanikanja, jeze, razočaranja in na koncu sprijaznjenja s kruto, vendar neizogibno resnico. Nessov specifični stil pripovedovanja in prepletanja elementov fantazije, grozljivke in drame o odraščanju kakopak predstavlja ogromen zalogaj pri prenosu njegovih knjig na velika platna, zato je bila filmska adaptacija romana pred zelo težko nalogo. Za obnovitev znanja; tako knjiga kot film spregovorita o dečku Connorju, ki ga vsako noč (natančneje sedem minut čez polnoč) obiskuje mogočna pošast v obliki drevesa, hkrati pa se je prisiljen soočiti z dejstvom, da se njegova na smrt bolna mater počasi poslavlja. Kot je že bilo omenjeno; A Monster Calls je imel pred seboj težak zalogaj, ki pa ga Ness kot scenarist in Juan Antonio Bayona kot režiser opravita z odliko. Pričujoči film je namreč vzorna adaptacija Nessovega čustvenega in napetega romana, ki izvrstno povzame bistvo kompleksne zgodbe in se pri tem ne zateka k sentimentalizmu in neodgovorni obravnavi občutljivih problematik kot so smrt bližnjega, prebolevanje, krivda in vdanost v usodo. Film je prav tako obogaten s prečudovito vizualno podobo, fantastičnim igralskim ansamblom (še posebej se izkaže Lewis MacDougall v vlogi Connorja) ter idealnim ohranjanjem ravnovesja med napetim, strašljivim in čustvenimm. A Monster Calls je brez kančka dvoma ena najboljših filmskih adaptacij mladinskega romana in film, ob katerem bo gledalec s težavo zadrževal solze.

Ime Dennis Villeneuve je v zadnjih letih postalo sinonim za t.i. inteligentni filmski blockbuster oz. film, ki elegantno lovi ravnotežje med epskim, orjaškim in vizualno osupljivim ter hkrati vsebinsko močnim, kompleksnim in usmerjenim v luščenje humanističnih tematik o tem, kdo smo ljudje, kako čutimo in na kakšen način se uspemo soočiti z notranjimi demoni. ZF drama Arrival je takšne vrste film; naš planet na lepem preseneti prihod dvanajstih skrivnostnih nezemeljskih objektov, ameriška vojska pa v namene komunicirana z neznanimi bitji rekrutira briljantno lingvistko Louise Banks. Zdi se, da je zgodba vzeta iz skoraj vsakega generičnega ZF filma o nezemljanih, toda Arrival v sebi skriva mnogo več kot pozabljivo in brezmožgansko zabavo; gre za film, ki se dotika univerzalne tematike tega, kako je jezik lahko temelj vsega obstoječega in kako nelinearnost časa vpliva na posameznikovo dojemanje lastne eksistence, zgodba pa ob tem ne pozabi zaigrati na čustva in se osredotoči na glavno junakinjo (tako kot vedno znova izvrstna Amy Adams) in njeno premagovanje strahov, negotovosti pred megleno prihodnostjo, hkrati pa film postreže z nekaterimi izvrstnimi vsebinskimi zasuki, ki zgodbo pred gledalčevim postavi v povsem nov kontekst. Pa vendar je Arrival mnogo več kot filozofska ZF drama v stilu blockbusterjev Christopherja Nolana, saj hkrati poskbi za vizualno osupljivo izkušnjo, tehnično perfekcijo (velja omeniti predvsem fantastični videz nezemljanov, ki spominjajo na Lovecraftovske stvore) in čudovito temačno glasbeno podlago Johanna Johanssona. Preprosto povedano; opravka imamo še z enim filmom, ki prinaša upanje v evolucijo t.i. inteligentnega blockbusterja.