Ko je leta 2011 v kina prispela predzgodba kultne ZF pustolovščine Planet of the Apes, ni nihče pričakoval, da bo pustila tako dober vtis. Prefinjena zmes akcije in inteligence, izvrstni posebni učinki in vseprisotno spoštovanje do izvornega materiala so tistega leta poskrbeli za veliki filmski hit, kateremu je kakopak sledilo tudi nadaljevanje. Dawn of the Planet of the Apes se tokrat odvija v času, ko več milijonov ljudi umira zaradi nenavadne bolezni, na katero pa so imune opice, ki se večino časa držijo zase v odmaknjenih gozdovih. Vse to se spremeni, ko skupina preživelih ljudi skuša navezati stik in skleniti premirje z okoliščim plemenom opic, vendar pa kmalu padejo prve žrtve in s tem tudi napoved vojne. Čeprav pričujoči film igra nehvaležno vlogo “mostu” v zgodbi o konfliktu med opicami in ljudmi, je Dawn of the Planet of the Apes enako dober, če ne celo boljši od predhodnika, saj vsa tehnična čudeša uporabi v svoj prid; s spremenjenim videzom opic – te so sedaj bistveno agresivnejše in močnejše – je namreč prikazana tudi njihova konfliktna notranja narava, ki pride do izraza ob stiku z ljudmi. Laži, izdaje, dvoličnost in nasilje postanejo del vsakdanjika in opice se počasi spremenijo v tisto, kar so dosedaj prezirale; v človeška bitja. Režiser Matt Reeves uspe izvrstno razviti konflikt med opicami in ljudmi, hkrati pa se izogniti klasičnemu prikazu spopada med dobrim in zlim. Četudi film pestijo nekatere nelogičnosti in šibko razviti človeški liki, je Dawn of the Planet of the Apes več kot uspešno nadaljevanje moderne franšize, ki več kot očitno razume zapuščino izvornega materiala.

Franšiza Planet of the Apes je bila po kritiškem in komercialnem fiasku v obliki prenovljene vizije Tima Burtona po hitrem postopku vržena v bunker in bilo je potrebno kar celo desetletje, da se je ta ponovno obudila. Na tem mestu je nastopil film Rise of the Planet of the Apes, ki je zamišljen kot predzgodba izvirnega filma iz leta 1968, s katerim se je proslavil Charlton Heston. Kot je moč pričakovati, se pričujoči film odvija v času, ko so opice še vedno bodisi zaprte v živalskih vrtovih ali pa podvržene tveganim eksperimentov gigantskih korporacij. Ena od teh nesrečnih opic je tudi Ceasar, ki zaradi poskusov postane nadpovprečno inteligentno bitje in po spletu okoliščin vodi preostale opice k revoltu zoper človeštvo. Obuditve franšiz zelo redko privedejo do dobrih rezultatov, toda Rise of the Planet of the Apes preseneti na skoraj vseh ravneh; gre za presenetljivo inteligentno, napeto, dobro odigrano in z vznemirljivo akcijo napolnjeno avanturo, ki navkljub hitremu tempu uspe najti čas, da na prepričljiv način prikaže trpljenje opic in človekovo neodgovorno ravnanje z njimi, s tem pa gledalec dobi sočuten vpogled v rojstvo “opičje revolucije”. Glavna zvezda filma je kakopak Ceasar, ki ga s pomočjo animacije mojstrsko upodobi Andy Serkis in uspe skoraj brez besed zajeti raznolika čustvena stanja, ki ga njegov lik doživlja. Žal isto ne velja za človeške like, ki sicer niso nadležni, vendar pa v primerjavi z opicami ne pretirano zanimivi. Zgodba se sicer na tematski ravni dotika prežvečenih klišejev o nečimrnem odnosu človeka do narave in živali, vendar pa ta predvidljivost nikoli ne postane moteča, saj film usmeri vse svoje moči v adute in s tem oslabi tisto, kar ga ne dela tako močnega. In kar je še najbolj pomembno; Rise of the Planet of the Apes je film, ki uspe obuditi pozabljeno franšizo in jo približati modernemu občinstvu, hkrati pa ohraniti spoštovanje do izvirnika.