Franšiza Predator je bila dolga leta kreativno izropana in obsojena na vrsto obupnih in praznoglavih filmov, vse dokler je leta 2022 Dan Trachtenberg ni obudil s presenetljivo solidno akcijsko pustolovščino Prey ter tri leta kasneje še z nič slabšo animirano antologijo Predator: Killer of Killers. Razlog za ta uspeh je tičal v režiserjevi zmožnosti vzpostavljanja spoštljivega odnosa do zapuščine franšize ter njegovemu spretnemu prepletanju suspenza, blockbusterske zabave in groze, temu pa je uspel dodati še nekaj nepričakovanih emocij. Predator: Badlands, najnovejše poglavje v franšizi, se ponaša z zanimivo idejo, saj prvič naslovno pošast ne kaže v izrazito negativni luči; zgodba namreč sledi mlademu bojevniku Deku, ki je izobčen iz svojega predatorskega klana in odvržen na sovražni planet, kjer mora v družbi androidke Thie (Elle Fanning) dokazati, da je vreden naziva predatorja. Predator: Badlands je vsekakor zelo ambiciozen film, ki se poigrava z mnogimi zanimivi idejami, med katerimi je najbolj izrazito “humaniziranje” ikoničnega Predatorja, kar seveda samo po sebi ni slaba novica, vendar pa je ob tem žal žrtvoval skoraj vse, kar je delalo franšizo popularno. Vznemirljivi pustolovski duh, brutalna akcija in groza so tokrat zamenjani za sentimentalno “buddy-buddy” komedijo, ki je polna politično korektne solzavosti, imbecilnih dialogov, otročjega “marvelovskega” humorja ter nadležnih enodimenzionalnih likov, kjer jo med slednjimi daleč najslabe odnese naravnost zoprna Fanningova, ki neprestano zbija obupno otročje šale in z njimi uniči še tisto malo suspenza, ki ga film premore. Trachtenberg sicer uspe na trenutke postreči s kakšno vznemirljivo akcijsko sekvenco in dobrimi posebnimi učinki, vendar kot celota Predator: Badlands uresniči strahove vseh tistih, ki so menili, da bo franšiza pod Disneyjevim očesom postala bebava parodija samega sebe. Kako je možno, da smo prišli od srboritega Arnolda Schwarzeneggerja do bebave Fanningove? Takšen “podvig” očitno uspe zgolj Miki Miški.

Režiser Mike Flanagan se je doslej resda gibal v žanru grozljivk, vendar pa je že večkrat uspel dokazati, da zna poleg strahu pri gledalcu zbuditi tudi pristne emocije. Slednje pride močno do izraza v njegovem zadnjem celovečercu, poetični fantazijski drami The Life of Chuck, posneti po istoimenski noveli priljubljenega pisca Stephena Kinga. Film, ki se odvija v nasprotnem kronološkem zaporedju, spremlja življenje naslovnega junaka od njegove smrti zaradi možganskega tumorja pri komaj 39. letih pa vse do otroštva, ko rosno mlad izgubi starše in pristane v oskrbi svojega dedka in babice, hkrati pa postopoma spoznava svojo identiteto in strast do plesa, za katero pa v svetu, ki se – po dedkovih besedah – vse vrti okoli številk in znanosti, ni veliko posluha. The Life of Chuck je brez kančka dvoma Flanaganov najboljši film; poglobljen, kompleksen, privlačno skrivnosten in predvsem katarzično emocionalen, ki bo vsakega, še tako ciničnega gledalca spravil na rob solza. Velja opozoriti, da se film ponaša s sprva zelo počasnim tempom (kar je pri Flanaganovih filmih sicer pogost pojav) in zgodbo, ki ji je težko slediti, še posebej v prvi tretjini, vendar pa je ta počasnost tudi bistvo pričujočega filma; gre za meditativno in emocionalno dramo, ki pritegne z domiselnim simbolizmom, toplim humorjem, navdihujočimi citati ter močno humanistično noto, ob kateri se bo gledalec mirne volje prepustil pravilom sveta, ki tiči nekje med resničnostjo in fantazijo. Poleg mojstrske režije, močnega scenarija in enega najlepših soundtrackov letošnejga leta je film napolnjen z igralskimi talenti, ki vsi po vrsti pustijo močan vtis; od Toma Hiddlestona, Chiwetela Ejioforja, Jacoba Tremblaya, Marka Hamilla pa vse do naratorja v izvrstni interpretaciji Nicka Offermana. Končni rezultat je poetična mojstrovina, ki se bo uvrstila na sam vrh najboljših filmov letošnjega leta.