Pan’s Labyrinth, mehiškega filmskega vizionarja Guillerma del Tora, velja za njegov najboljši film v karieri in po mnenju številnih tudi za nesporno klasiko sedme umetnosti 21. stoletja. Ob takšnih odzivih se pričakovanja pred ogledom dvignejo zelo visoko, nenazadnje pa je tudi del Toro tiste vrste filmar, ki vedno dostavi unikatno gledalsko izkušnjo. In Pan’s Labyrinth sprva doseže ravno to; predstaviti bolj temačno različico pravljice Alica v čudežni deželi, ki je tokrat postavljena v Španijo leta 1944, kjer potekajo spopadi med Francovimi fašisti in odporniškim gibanjem. Nekega poletne dne v vojaško postojanko kapitana Vidala prispeta njegova nova žena in njena hčerka, desetletna Ofelia, ki rada prebira pravljice in nasploh najde uteho v fantazijskem svetu. Zato ni presenetljivo, da v bližini postojanke odkrije ostanke nenavadnega labirinta, v katerem naleti na skrivnostnega Favna, ki jo odpelje na strašljivo in razburljivo potovanje. Pan’s Labyrinth je film o posameznikovem čustvenem mostu med srhljivo realnostjo vojne ter fantazijskega sveta, kjer dobro vedno premaga zlo, vendar ja za to potrebno tudi veliko žrtvovanje. Kot je moč pričakovati, je del Torov film vizualno razkošen in brezhibno ohranja ravnotežje med fantazijo, vojno moralko in gotsko srhljivko, k še boljšemu rezultatu pa premorejo odlične igralske predstave, ganljiva glasbena podlaga in prefinjeni posebni učinki, ki tudi dandanes še vedno delujejo zelo prepričljivo. Slabosti filma se odražajo v rahlo nerodnem preskakovanju med resničnim in imaginarnim svetom, kar je še posebej izrazito v drugi polovici, ko elementi fantazije skoraj popolnoma izginejo iz zgodbe. Posledica tega je, da na koncu gledalec dobi občutek, kot da je fantazijski svet raziskan zelo površinsko in kot tak ne pusti močnejšega čustvenega naboja, kot bi od takšne pretresljive zgodbe pričakovali. Filmu Pan’s Labyrinth tako zmanjka nekaj fokusa, da bi lahko postal mojstrovina, a je še vedno dovolj ganljiva, napeta in kreativna izkušnja, vredna vsaj enkratnega ogleda.

Grški mojster absurdnega in bizarnega Yorgos Lanthimos, ki mu zadnja leta kreativnosti ne zmanjkuje, še posebej ne v duetu z igralko Emmo Stone, se ves čas eleganto sprehaja med njemu značilno grotesknostjo ter mainstreamovsko prilagodljivostjo in težko je reči, na katero stran se bolj nagiba. Če se je s filmoma The Favourite in Poor Things dobrikal širši publiki, je Kinds of Kindness veljal za njegovo vrnitev h koreninam, vprašanje pa je, kje tu pristane Bugonia, predelava južnokorejske ZF komedije Save The Green Planet! iz leta 2003. Odgovor je diplomatsko preprost; nekje vmes. Film je dovolj čudaški in nepredvidljiv, da ga ni moč označiti za “komercialnega”, vendar pa mu obenem manjka nekaj značilne Lanthimosove satirične ostrine in šokantnosti, da bi pri gledalcih zbudil občutke nelagodja. V filmu spremljamo dvojico obsedencev s teorijami zarote, Teddyja (Jesse Plemons) in njegovega zaostalega bratranca Donnyja, ki ugrabita Michelle Fuller (Stone), direktorico farmacevtske korporacije, saj sta prepričana, da gre v resnici za nezemljanko iz galaksije Andromeda, ki ob pomoči svoje vrste pripravlja načrt za uničenje Zemlje. Če Bugonia karkoli dokaže, je to, da Stonova upravičeno velja za eno od najboljših igralk svoje generacije; njena osupljiva preobrazba v sicer rahlo enodimenzionalni lik hladnokrvne korporativne “prasice” drži film pokonci tudi v šibkejših trenutkih, nič slabše pa se ne odreže kolerični Plemons, ki prav tako postreže z eno od svojih najboljših vlog v karieri. Lanthimosu prav uspe obdržati svoj unikatni smisel za humor, odlični dialogi, presenetljivo živahen tempo ter nekaj nepredvidljivih trenutkov pa poskrbijo, da film nikoli ne pade na raven pozabljivega razvedrila. A kot že rečeno; Lanthimos v svoji absurdnosti tokrat ne gre do konca in se predvsem v ziheraškem epilogu zateče k poenostavljenemu moraliziranju, kar izniči nekaj satirične privlačnosti zgodbe. Navkljub tem zdrsom pa je Bugonia privlačen žanrski eksperiment, s katerim Lanthimos varno sedi na prestolu filmskega absurda.