Eden od pogostih razlogov za slabo kvaliteto filma je spoznanje, da njegov režiser ni imel popolne kreativne svobode nad lastnim izdelkom. In potem je tu še Zack Snyder, ki je po kreativnih razhajanjih ob snovanju zdaj že zaključenega vesolja DC – jevih superherojev, začel tržiti sodelovanje z velikanom za pretočne vsebine Netflixom, za katerega je posnel tudi ambiciozni vesoljski ep Rebel Moon, katerega sila povprečen in formulaičen prvi del A Child of Fire je ugledal luč sveta konec lanskega leta, ob prihodu pomladi pa je tu njegovo še bolj povprečno in formulaično nadaljevanje The Scaregiver. Zgodba je tokrat bolj preprosta od tiste iz predhodnika; dogajanje je v celoti postaljeno na luno Veldt, kjer mlada bojevnica Kora, nekdanja plačanka tiranske vojske Motherwold, in njena skupina tovarišev brani kmečko naselbino pred napadom njenih bivših uslužbencev. Nezapletenost konflitka je dobrodošla, saj gledalec lažje sledi filmu, pa četudi mu ta znova ne poda veliko razlogov, da bi mu za dogajanje in like moralo biti mar; Snyderjev način približevanja junakov je baziran na monotonem razlaganju njihovih življenjskih zgodb, medtem ko je svet filma še vedno plitek in ne pretirano zanimiv. S tehničnega vidika je The Scaregiver pričakovano močan film, saj Snyder poskrbi za še eno vizualno atraktivno in razkošno epopejo, ki stremi k temu, da bi bila vsakič bolj večja in grandioznejša. A kot je bilo že omenjeno pri recenziji prvega filma; tehnična izpiljenost ne pomaga dosti, če je vsebina podpovprečna in brez čustvenega naboja, ki ga Snyder tudi po dveh filmih še vedno ni uspel najti. Morebiti zato, ker je bolj kot z zgodbo in liki obremenjen s svojimi zdaj že klišejskimi prijemi močne zlorabe slow-motion tehnike, dostavljanja nenamerno komičnih trenutkov ter nerodnega visenja na meji med pretencioznim dolgčasom in pubertetniškim nihilizmom. Rebel Moon – Part Two: The Scaregiver je film, ki dokazuje, da Snyder ne potrebuje popolne umetniške svobode, ampak predvsem iskrene sodelavce, ki bi njegove talente obrnili v pravo smer.

Bolj pozoren gledalec bo v prvih petnajstih minutah filma Ghostbusters: Frozen Empire, sicer novega nadaljevanja v franšizi (ki to ne bi smela nikoli biti) Ghostbusters, našel vsaj ducat nostalgičnih bonbončkov, ki so dostavljeni tako nesubtilno, da je nemudoma jasen njihov namen; lenobno pihanje na duše tistim dolgoletnim oboževalcem franšize, katerim je očitno dovolj, če v filmu uzrejo znan obraz, del ikonične opreme ali slišijo ponarodel citat. In s temi neuporabnimi bonbnončki je Frozen Empire (pre)nasičen do te mere, da film kot samostojni izdelek ni sposoben pričarati ničesar inovativnega ali domiselnega. Z drugimi besedami; če je Ghostbusters: Afterlife navkljub močnemu zanašanju na nostalgijo še postregel s ščepcem očarljivosti in razburljivosti, je Frozen Empire ekvivalent hladnega, trupla dolgočasnega starca, ki bi moralo že zdavnaj ležati pod zemljo in še en dokaz, da bi se franšiza Ghostbusters morala končati pri prvem ali pogojno drugem filmu. Okvirna zgodba novega filma je namreč dobesedna reciklaža vsebine izvirnika iz leta 1984, kjer nova generacija izganjalcev duhov lovi starodavni artefakt, v katerem se skriva zlo, vmes pa se pred kamero pojavijo ostareli in vidno naveličani liki iz prvega filma, kjer Dan Aykroyd, Bill Murray, Ernie Hudson in Annie Potts ne bi mogli izgledati bolj nezainteresirano in patetično. Med “novejšo” generacijo lovcev na duhove znova zbudi pozornost McKenna Grace kot najmlajša članica Phoebe, medtem ko preostala zasedba ne pusti nobenega globjega vtisa; dolgočasni Paul Rudd je isti kot v vsakem filmu v svoji karieri, prisotnost Finna Wolfharda pa je verjetno uganka tudi igralcu samemu. A tisto, kar najbolj boli, je to, da je Ghostbusters: Frozen Empire s svojim razvlečenim razlaganjem, bledimi akcijskimi prizori (podkrepljenimi s solidnimi posebnimi učinki) in monotonim dogajanjem strašansko dolgočasen film, ki povrhu tega sploh ni smešen. Film, ki nakaže, da bi bilo morebiti bolje, če novi / stari lovci na duhove uspeli uloviti še kaj drugega kot npr. dobro zgodbo in smisel za lasten obstoj.