Afera Baričevič velja za enega od najbolj razvpitih in medijsko izpostavljenih škandalov, ki je pretresel ne samo temelje domače politike, ampak javnost nasploh. Dogodek, ki je odprl debate o tedaj še tabu temi spolnih zlorab živali, je zaznamoval vso Slovenijo, očitno pa tudi domačega filmarja Damjana Kozoleta, ki je dogodke tistega usodnega februarskega večera vzel kot inspiracijo za njegov najnovejši film Nočno življenje. Minimalistična urbana drama odpre vrata v intimno življenje uspešnega odvetnika in njegove žene, ki sta postavljena pred težko preizkušnjo, ko njega neke noči odkrijejo nezavestnega in zgolj v rjuho zavitega, kako leži na cesti, telo pa ima prekrito s sledovi pasjih ugrizov. Ob prihodu v bolnišnico, kjer se odvetnik bori za življenje, skuša njegova žena odkriti, kaj se mu je v resnici zgodilo in obenem oprati njegovo ime. Kozole se je v preteklosti že večkrat izkazal kot mojster “malih” zgodb, ki se distancirajo od senzacionalnosti in melodramatičnega pristopa, zato je bil več kot primeren kandidat za prikaz umazanega ozadja vse prej kot običajne nesreče. In ta minimalistični pristop se mu bolj ali manj obrestuje; kamera voajersko sledi glavni junakinji, ki se sprehaja po napol praznih hodnikih bolnišnice, policijske postaje in ulic, to pa ustvari prepričljivo kafkovsko ozračje, kjer je nedolžni posameznik vržen v kolesje neusmiljenega sistema, katerega mora premagati oz. prelisičiti v roku nekaj ur. Kozole ta notranji boj izvrstno dopolni s statičnimi kadri nočnega utripa urbanega sveta, ki jih spremlja popolna odsotnost glasbe in zvokov mestnega vrveža. Škoda le, da film na vsebinski ravni ostaja precej neizkoriščen; sicer je razumljivo, da se je Kozole namerno distanciral od senzacionalizma dogodka, toda vseeno se zdi, da je okvirna zgodba razvita zgolj napol. Film namreč ves čas meče namige o tem, kaj se je odvetniku v resnici zgodilo, toda vsakič, ko bi se lahko malce jasneje razjasnil, stopi korak nazaj, kot da bi se potihem bal tematike, s katero se sooča.  Kljub temu je Nočno življenje prepričljiv, vzdušen, dobro odigran in prizemljen portret življenja, kjer so medijski linči in bolj za ohranitev dobrega imena pomembnejši od časti.

Jan Cvitkovič, eden od najbolj samosvojih domačih filmarjev, se je skoraj desetletje gibal v vodah umetniškega filma, pri katerem je dosegel svoj vrh s poetično dramo Arceho, nato pa je očitno potreboval malce sprostitve in se odločil posneti nekaj manj pretencioznega in namenjenega predvsem sproščanju. In tu je Šiška Deluxe, zabaven film o treh dolgoletnih prijateljih, ki se odločijo odpreti picerijo, pri tem pa trčijo ob številne komične pripetljaje in pomembna spoznanja o svojih življenjih in premagovanju vsakdanjih osebnih stisk. Več kot dobrodošlo je, da se je tako sposoben filmski ustvarjalec, kot je Cvitkovič, odločil za “menjavo plošče” in posnel film za širšo publiko, vendar pa pričujoči film na vsebinski ravni predstavlja ponudbo, vsega (z)mešanega na žaru. Prednosti izdelka so vsekakor odlična igralska zasedba, nekateri izredno domiselni komični prizori in splošni občutek kratkočasja, ki ob dinamičnem dogajanju poskrbi, da se zgodba nikoli ne vleče. Žal pa film pesti precej neodločen scenarij, ki večkrat daje občutek, kot da nima jasnega pogleda na to, v katero smer bi rad krenil; številnim absurdnim trenutkom namreč sledijo neprepričljivi dramatični momenti, ki se dotikajo težav odtujenosti staršev, sprejemanja drugačnosti in boja neodgovornega očeta za naklonjenost lastne hčerke. Prepletanje zabavnih in resnih trenutkov je resda zaželjeno, vendar pa v primeru Šiška Deluxe vse skupaj deluje malce razmetano in nekonsistentno. Po domače povedano; kot da bi Cvitkovič snemal dva ločena filma in jih potem zlepil skupaj v zmedeno celoto. Kot sem že omenil; film ima nekatere velike napake, vendar pa obenem premore dovolj duše in občutka za kratkočasenje, da si ga lahko pogledate vsaj enkrat. Okusna pica z rahlo trdo skorjo, če povem v duhu filma.

Ocena 3