Quentin Tarantino se je sredi 90. let znašel v položaju, ko je lahko svoj status enega najbolj domiselnih filmarjev svoje generacije dvignil na višji nivo ali pa bi preprosto zbledel kot muha enodnevnica. Ti dve usodi sta ga pričakovali po velikanskem uspehu klasike Pulp Fiction in zato si je vzel kar tri leta časa za svoj naslednji projekt, s funkom, denarjem in prevarami obarvano kriminalko Jackie Brown. Na površju se zdi, da skuša Tarantino ponoviti formulo uspeha svojega predhodnika, saj film znova vključuje obilico dialogov s popkulturnimi referencami, gobezdave in pretirano bistre gangsterje, usodne ženske, ki obračajo moške kot za šalo ter dinamični soundtrack, ki gledalca popelje v svet “črnskih kriminalk” tipa Shaft. V filmu spremljamo zgodbo stevardese v srednjih letih, ki skrivaj tihotapi denar za ošabnega prodajalca orožja, vendar pa jo kmalu premaga želja po zgodnji upokojitvi s pomočjo prevare, ki bi jo lahko stala življenja. Jackie Brown sicer ohranja nekaj “duha” svojih prvih dveh filmov, vendar pa uspe ohraniti lastno identiteto in namesto brutalnega nasilja, ekscesov ter dinamičnega dogajanja nekoliko upočasni tempo in ustvari inteligentno detektivsko mišelovko, začinjeno s privlačno žlehtnobnimi liki, domiselnimi verbalnimi bombicami, katere mojstrsko obvlada zgolj Tarantino ter inovativnih prikazovanjem dogajanja iz različnih zornih kotov, tudi s pomočjo “split-screena”, kar filmu doda še nekaj več stila. Jackie Brown je nekoliko bolj umirjena, vendar nič manj strupena in odrezava Tarantinova mojstrovina.
