Wuthering Heights (2026)

Rating: 7 out of 10.

Viharni vrh, ljubezenski roman angleške pisateljice Emily Brönte, velja za eno od najbolj priljubljenih in cenjenih del klasične literature, ki je bilo deležno mnogih filmskih adaptacij. Najnovejšo je v roke prevzela Emerald Fennell, ki je s filmoma Promising Young Woman in Saltburn dokazala, da ji kontroverznost in rušenje tabujev nista tuji, zato smo gledalci tudi tokrat pričakovali nekaj drugačnega, kar je režiserki vsekakor znova uspelo. Film prikazuje tragično in toksično ljubezensko razmerje med Catherine Earnshaw, ki odrašča na barju v Yorkshiru skupaj s svojimi služkinjami in zapitim očetom, ki nekega dne v hišo pripelje ositorelega Heatcliffa in ga posvoji. Tekom let se med dvojico rodi ljubezen, ki pa je zaradi njunega psihičnega mazohizma in maščevalnosti vedno znova obsojena na tragičen propad. Razlike med knjigo in filmom so očitne; roman je klasična ljubezenska zgodba z elementi gotike, medtem ko Fennellova strastno ljubezen zamenja za fetišistični seks. Ta pristop bo najbolj ujezil tiste, ki pričakujete zvesto obuditev romana, saj se Wuthering Heights v celoti odpove temačni atmosferi in subtilnosti knjige ter namesto tega sledi duhu trenutno zelo popularnih kostumskih erotičnih dram kot je npr. nadaljevanka Bridgeton. Če je to dobra ali slaba novica, bo gledalec presodil sam, vendar pa tudi zunaj tega pričujoči film postreže z nemalo presežki; ponaša se z osupljivo lepo kostumografijo in scenografijo, odlično glasbo, izpiljeno vizualno podobo, med igralci pa najbolj zasije Margot Robbie, ki je kot Catherine naravnost izvrstna. Žal je njena kemija z Jacobom Elordijem precej mlačna, še posebej zato, ker se Elordi kot Heatcliff ne znajde najbolje, vse skupaj pa posledično vpliva na samo zgodbo, ki je žal najšibkejši del filma. Wuthering Heights ima težave s šibko zgodbo in nekaterimi vprašljivimi stilističnimi odločitvami, vendar pa hkrati postreže z dovolj všečnosti, da ogled ni popolna izguba časa.

Menace II Society (1993)

Rating: 8 out of 10.

Prva polovica 90. let je bila zaznamovana z vzponom popularnosti filmov, ki so na surovo realističen način beležili življenje neprivilegiranih temnopoltih skupnostih v getih, kar je bila posledica velikega uspeha ulične klasike Boyz n the Hood režiserja Johna Singeltona. Naslednji film, ki je zbudil ogromno pozornosti tako v pozitivnem kot negativnem smislu, je bil režijski prvenec bratov Alberta in Allena Hughesa z naslovom Menace II Society, ki se ponaša z podobno vsebino kot omenjena Singeltonova mojstrovina; gledalci spremljamo Caina (Tyrin Turner), ki je pred kratkim dokončal srednjo šolo, vendar pa njegove življenske ambicije ne sežejo dlje od preprodajanja z mamili na ulicah nevarnega kalifornijskega geta. Četudi živi pri starih starših, ki njegovega načina življenja ne odobravata, mu njune prošnje ne pridejo do živega; še naprej prijateljuje z nasilnežem O-Dogom, ki v ikoničnem uvodnem prizoru v trgovini hladnokrvno umori korejskega prodajalca, dvojica pa se skupaj zaplete v umazane posle, ki vključujejo kraje avtomobilov, oborožene rope in celo umore. Menace II Society je bil ob izidu deležen negativnih kritik na račun mnogih prizorov okrutnega nasilja in vulgarnosti, vendar je pa očitek nekoliko smešen, saj brata Hughes s filmom zgolj iskreno in brez cenzure portretirata srhljivo realnost črnskih getov, kjer so nasilje, rasizem in kriminal del žalostnega vsakdana. K avtentičnosti prispevajo tudi naturalistične igralske predstave, barvit izbor gangsta rapa in hip hop glasbe ter prepričljiv ulični sleng, srce filma pa je seveda čustvena zgodba o inteligetnem mladem človeku, ki noče ubežati objemu ulice, saj je prepričan, da je to edina resničnost, ki si jo zasluži. Film se preko osebne zgodbe subtilno loteva tudi širših družbenih problematik kot sta policijsko nasilje in rasizem, četudi komentar ni tako poglobljen in kompleksen kot pri Boyz n the Hood. Prvenec bratov Hughes je tako nepopolna, vendar še vedno sporočilno pomembna in večna ulična klasika, ki si več kot zasluži svoj prostor v zgodovini filma.