No Other Choice (2025)

Rating: 10 out of 10.

Eden od zvitih trikov kapitalizma je njegova sposobnost, da je med predstavnike srednjega in nižjega sloja vnesel pohlep, ljubosumje in tekmovalnost do te mere, da se je trg dela spremenil v gladiatorsko areno, kjer se vsakdanje klanje odvija v zabavo privilegiranih elit. Ta absurdni, a žal skoraj vsakdanji položaj modernega človeka zajame južnokorejski filmski mojster Park Chan-wook v briljantnem satiričnem trilerju No Other Choice. Film sledi Yoo Man-suju (Lee Byung-hun) enemu od najuspešnejših strokovnjakov v papirni industriji, ki je že več kot četrt stoletja zaposlen v uspešni firmi Solar Paper ter uživa razkošno življenje s svojo lepo ženo in dvema nadarjenima otrokoma, s katerimi živi v luksuzni hiši. Vendar pa se mu življenje nenadoma obrne na glavo, ko Solar Paper prevzamejo novi ameriški lastniki, ki začnejo množično odpuščati ljudi in tudi Man-su se dobesedno čez noč znajde na cesti. Ta je sprva prepričan, da bo brezposelnost zgolj začasna, vendar se po treh mesecih začnejo kopičiti dolgovi, zaradi katerih mora med drugim družina tudi prodati svojo hišo, Man-su pa sklene, da je edini način, da se izvleče iz težavnega položaja nasilna odstranitev vseh, ki mu predstavljajo konkurenco. Chan-wook je znan po tem, da redko razočara in tudi z No Other Choice močno utrdi svoj sloves enega od najboljših filmarjev vseh časov; pričujoči film je namreč zaznamovan s tehnično brezhibno in kreativno montažo, sapo jemajočo fotografijo, domiselno (in predvsem duhovito) uporabo glasbe ter vrhunskim tempom, kjer slabi dve uri in pol mineta v trenutku. Film pa je še bolj na vsebinski ravni; igralska zasedba je izvrstna (poleg Byung-huna velja še omeniti Son Ye-jin v vlogi Man-sujeve žene), humor je tonsko raznolik (od dialoške satire do fizične komedije) in šale vedno zadanejo v polno, za piko na i pa poskrbi tudi subtilen družben komentar, ki domiselno razgali tragikomično absurdnost kapitalističnega kanibalizma, kjer smo vsi vsakomur najhujši sovražniki. No Other Choice ni samo eden najbolj zabavnih filmov leta 2025, ampak tudi eden najboljših filmov 21. stoletja nasploh.

Train Dreams (2025)

Rating: 8 out of 10.

Uvodni kadri zgodovinske drame Train Dreams kažejo tudi njeno največjo pomanjkljivost; zelo očitno je, da je režiserja Clinta Bentleyja in scenarista Grega Kwedarja navdihnila filmska lirika legendarnega Terrenca Mallicka; od širokih planov mirne narave, ki se spreminja z razpoloženji likov, umirjene naracije, poetično navdihnjenih prizorov skoraj popolne tišine in ekspresivnih pogledov pa vse do melanholične glasbene spremljave. Mallickov “duh” pa je tudi edino, kar pričujočemu filmu lahko očitamo; Train Dreams je namreč v svojem bistvu še vedno izredno čustvena, tiha in meditativna filmska pesem o življenju, izgubi, hrepenenju in iskanju novega upanja v svetu, ki doživlja prelomne spremembe. Film spremlja skoraj 80 let življenja Roberta Grainierja (Joel Edgerton), ki konec 19. stoletja kot sirota odrašča na območju znamenite Ameriške severne železnice, nakar kot najstnik pusti šolo in naslednji dve desetletji brezciljno tava po svetu, dokler se ne ustali z ženo Gladys (Felicity Jones) in hčerkico Kate v idilični koči sredi divjine. Idilično življenje družine pa prekine nepredvidljiva tragedija, ki Roberta pahne v hudo depresijo in (ponovno) iskanje smisla, hkrati pa ga preganjajo duhovi iz travmatične preteklosti. Vizualno prekrasen in vsebinsko umirjen film se navkljub občasnim težkim tematikam venomer giblje med temo in svetlobo, med obupom in upanjem, Bentley in Kwedar pa na subtilen način presežeta zgodovinske okvirje zgodbe in postrežeta z nečim, kar je brezčasno; Train Dreams je zgodba, ki bi se lahko zgodila kjerkoli in kadarkoli, gledalcu pa s svojo ravno prav počasnim tempom in sofisticiranim psihološkim potretom osrednjega lika (velika zahvala gre tu predvsem izvrstnemu Edgertonu), katerega življenja postane zgodovina v malem z vsemi slabimi in dobrimi spremembami. Eden od najbolj razmišljujočih in ganljivih filmov leta 2025.