Keeper (2025)

Posted on by
Odgovori

Rating: 8 out of 10.

Osgood Perkins je samo med letoma 2024 in 2025 posnel tri celovečerce, s katerimi je pri nekaterih gledalcih bodisi utrdil sloves enega od mojstrov sodobne grozljivke bodisi je s svojim brezkompromisnim in zahtevnim slogom mnoge gledalce tudi odvrnil. Psihološka folk grozljivka Keeper je film, ki bo to razdvojenost najverjetneje ohranil, saj gre za njegov daleč najbolj nekonvencionalen in abstrakten projekt v karieri, ki bolj diši po njegovih zgodnejših filmih kot sta The Blackcoat’s Daughter in Gretel & Hansel. Zgodba vsaj na prvi pogled sledi precej klišejskemu zapletu o ljudeh, ujetih na odročni lokaciji sredi ničesar; Malcom in Liz sta par, ki nameravata praznovati prvo obletnico skupnega življenja v njegovi luksuzni koči sredi gozda. Kmalu po prihodu je Liz podvržena seriji strašljivih vizij, ki postopoma razkrivajo grozljivo preteklost kraja, sočasno pa se začnejo tudi kazati razpoke v vse prej kot idealnem odnosu med osrednjima likoma. Keeper sprva daje občutek, da gre za še eno zgodbo o tem, kako izolacija in strah vplivata na razpad odnosov oz. vzorne komunikacije, vendar pa se Perkins tokrat bolj zanaša filmsko pripovedovanje mojstra, kot je (bil) David Lynch; na serviranje grotesknih in abstraknih podob, ki nadomestijo besede, še posebej takrat, ko je potrebno razložiti ozadje samega dogajanja. Ta pristop bo kakopak nekatere gledalce zafrustriral, spet druge pa navdušil, vendar pa tudi zunaj tega film Keeper ponudi dovolj argumentov, zakaj Perkins ostaja eden od najbolj unikatnih filmarjev ta hip; njegov fenomenalni občutek za grajenje kot struna napetega suspenza, temačne atmosfere in domiselne uporabe zvoka naredijo še iz tako bizarnega filma nekaj, kar je vredno vsaj enkratnega ogleda. Nenazadnje pa velja omeniti tudi perfektne igralske kreacije, kjer pričakovano zasijeTatiana Maslany, ki si bo s sodelovanjem v takšnih projektih zelo hitro prislužila naziv eden od kraljic modernega krika. Keeper je film, ki bo navdušil predvsem Perkinsonove najbolj zagrete oboževalce, druge pa verjetno pustil hladne.

The Wailing (2024)

Posted on by
Odgovori

Rating: 9 out of 10.

Femicid in nasilje nad ženskami sta družbena problema, ki presegata okvirje nečesa, kar je moč zaustaviti s preprostim ne; zastrašujoč je podatek, da se nasilje, ki ga utrpijo ženske (in v žal vse prepogostih primerih vodi tudi v umor), prenaša generacijsko kot nevidni parazit, ki ga je nemogoče zaustaviti. Tega kompleksnega vprašanja generacijskega nasilja se loteva tudi špansko-francosko-argentinska koprodukcija The Wailing; v film spremljamo več zgodb žensk iz različnih časovnih obdobij, ki so podvržene psihičnemu in fizičnemu trpljenju s strani skrivnostne nadnaravne entitete v obliki starejšega moškega. Prva žrtev je Andrea, ki med iskanjem svoje biološke matere postane tarča neke nevidne sile, ista usoda pa doleti tudi Mario, ki se dvajset let pred tem kot študentka filma zaplete v razmerje s skrivnostno žensko, ki jo prav tako preganja nekaj grozljivega. The Wailing je močno atmosferičen film, ki ga odlikujejo počasen tempo, sofisticirano dostavljeni prizori strašenja ter enigmatična in večplastna zgodba, ki že vnaprej opozori gledalca, da bo ob nastopu odjavne špice ponudila več vprašanj kot odgovorov. Sliši se kot nekaj frustrirajočega in verjetno se bo med gledalci našel kdo, ki mu bo zamotanost vsebine šla na živce, toda The Wailing se za to “napako” odkupi z izvrstno temačno atmosfero, ambiciozno zastavljeno zgodbo, ki navkljub menjavi likov ohrani koherenco, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivimi zasuki v zgodbi ter strašljivim epilogom, ki bo ostal pri gledalcu zasidran še dolgo po nastopu odjavne špice. Kar pa je najbolj pomembno; film ohrani konvencije žanra psihološke srhljivke, ne da bi ob tem žrtvoval močan družbenokritičen komentar o tem, kako se nasilje nad ženskami lahko prenaša iz roda v rod z občutkom, da je tega nemogoče zaustaviti.