Vid Šteh

18. avgust leta 1973. Pet najstnikov v kombiju potuje skozi ruralne predele Teksasa in pri tem pomotoma zaide na posestvo družine sprevrženih kanibalov, ki kradejo trupla iz bližnjih pokopališč in iz njih izdelujejo pohištvo. Ta preprosti zaplet rodi krvavo klasiko The Texas Chain Saw Massacre režiserja in scenarista Toba Hooperja, ki je navdih za zgodbo črpal iz zločinov resničnega serijskega morilca Eda Geina in ob tem postavil temelje za razvoj podžanra grozljivk, imenovanega slasher. Hooperjev film, posnet za skromnih 150 tisoč dolarjev (zaslužil je vsaj šestdesetkrat več), je ob izidu nemudoma postal ne zgolj orjaška komericalna uspešnica, ampak tudi srhljiva klasika, ki je služila kot kritična refleksija tedanje Amerike, ki je bila še vedno obremenjena s posledicami vietnamske vojne, političnih afer in vse bolj očitne družbene razslojenosti. Kot je bilo že omenjeno, je bil film posnet za malo denarja, kar se ponekod pozna, še posebej pri rahlo amaterskih igralskih predstavah (z izjemo fantastične Marilyn Burns, ki je upravičeno postala ena od najbolj legendarnih “zadnjih deklet” v žanru grozljivk), vendar pa Hooper zelo spretno izkoristi pomankljivost omejenih finančnih sredstev in nameni veliko časa grajenju mračne atmosfere ter vzdušne minimalistične scenografije, ki že po vizualni plati perfektno ujame zatohlost in grobost ruralne Amerike in njenih umazanih skrivnosti. Preseneča tudi to, da film za slasher vključuje zelo malo dejanskega prelivanja krvi, vendar navkljub temu pozvroči, da se bo gledalcu obračal želodec in dvigal srčen utrip ob srhljivih likih in nepozabnih prizorih grotesknega psihološkega nasilja. The Texas Chain Saw Massacre je umazana ameriška klasika, ki s svojo dobesedno in metaforično motorko ostaja enako zloglasna kot pred petdesetimi leti.

Za ljubitelje sedme umetnosti predstavlja film Highest 2 Lowest prav posebno poslastico, saj po skoraj dveh desetletjih znova združi režiserja Spike Leeja in igralca Denzela Washinghton, ki sta v preteklosti skupaj zakrivila nekatere najboljše filme iz režiserjeve kariere (Malcom X, Mo’ Better Blues, Inside Man). Film je zamišljen kot reinterpretacija / predelava kultnega japonskega trilerja High and Low legendarnega Akire Kurosawe in v ospredje postavlja ambicioznega glasbenega mogotca Davida Kinga, ki velja za “najboljše uho v glasbenem poslu”, četudi so njegovi dnevi slave že za njim. King, ki je pred leti prodal večinski delež svojega imperija, se sedaj trudi, da bi ga v celoti pridobil nazaj, vendar mu načrte prekriža klic anonimneža, ki trdi, da je ugrabil njegovega sina. Ko se izkaže, da je ugrabitelj ponesreči za talca vzel sina njegovega tesnega sodelavca Paula Christopherja (Jeffrey Wright), se King znajde v moralni dilemi; ali naj ugrabitelju izplača velikansko odkupnino ali naj pusti, da se drama poleže sama od sebe? Highest 2 Lowest je film, katerega glavni adut sloni na neustavljivi igralski karizmi še vedno energičnega Washingtona, ki kraljuje v vsakem prizoru, četudi bi bilo zelo krivično pozabiti omeniti Wrighta, ki je prav tako odličen, pa četudi nekoliko neizkoriščen. Lee v svojem značilnem pompoznem slogu, ki vključuje pikre dialoge, ulično nasilje in celo glasbene točke, načenja nekatere zanimive psihološke vidike človeka, ki ga med lovom za sanjami ujame kruta realnost, hkrati pa z obrtniško spretnostjo pelje gledalca skozi napeto dirko s časom po urbanem labirintu mesta New York. Highest 2 Lowest sicer ne spada med Leejeve presežke, saj še vedno vključuje zanj značilne nadležnosti kot so pretirana dolžina, na trenutke čudno vkomponirana glasba in predvsem nekoliko zmedena struktura filma, ki po bizarni prvi tretjini vendarle pridobi na tempu in koherenci. Povsem gledljiv, napet in odlično odigran triler, kjer pa Lee nikakor ne more ubežati lastni pretencioznosti.