Hrvaški režiser Bruno Anković si je za svoj celovečerni prvenec izbral precej ambiciozen in hkrati tvegan projekt; filmsko adaptacijo razvpitega romana Damirja Karakaša z naslovom Proslava, ki se loteva za hrvaško družbo izredno občutljive tematike delovanje ustašov za časa druge svetovne vojne. Tako roman kot film sledita Miju (Bernard Tomić), nekdanjemu pripadniku ustaške milice, ki se po vojni znajde na begu pred zmagovalno vojsko in se pred kruto resničnostjo zateka k obujanju spominov na mladost, ki je bila zaznamovana s trpkim odraščanjem na odročni kmetiji, revščino, odpovedovanjem, nasiljem in političnimi prevrati, ki so postopoma vodili do rojstva skrajnih ideologij, katerih vpliv je očiten še danes. Anković s Proslavo ustvari tako v vsebinskem in duhovnem smislu zvesto adaptacijo Karakašovega romana in se premeteno distancira od pretirane politizacije zgodovinskega ozadja zgodbe. Namesto tega se film posveča slikanju subtilnega psihološkega potreta mladega človeka, ki mora v svojih najbolj občutljivih letih sprejeti težke življenjske odločitve in spremljati čustven trk generacij, katerih usode so že v predvojnem času prepuščene negotovosti in strahu. Ankovićev film v marsičem spominja na zgodnja dela Terenca Malicka, saj narava tudi tokrat igra pomembnejšo vlogo kot človek in na nek način postane pripovedovalka zgodbe, pogosti široki plani temačnega in otožnega hrvaškega podeželja pa še bolj doživeto ujamejo turobni duh časa, v katerem se je začelo postopoma rojevati zlo. Odlične igralske predstave, vzdušni fotografija in atmosfera, dobro izkoriščen filmski minimalizem ter odgovorno rušenje mita, ki ga je zakuhala danes žal zelo aktualna “ustaška nostalgija), skupaj ustvarijo sicer za ogled naporen in namerno nedorečen, vendar še vedno močan film, ki služi kot opomnik o tragičnih razsežnostih človeškega zla.
