Vid Šteh

Joseph Kosinski je pred dobri tremi leti z nostalgično letalsko akcijo Top Gun: Maverick dokazal, da je sposoben pilotirati komercialno všečne spektakle, ki znajo poleg vznemirljivih in napetih akcijskih prizorov zaigrati tudi na emocionalne strune. Ker se zmagovalnega konja ne menja, se je Kosinski s svojim naslednjim celovečercem, športno dramo F1: The Movie, spustil iz tla na zemljo in posnel hvalnico enemu najbolj priljubljenih športnih tekmovanj na svetu; dirke Formule 1. Ker je film nastajal pod budnim očesom omenjenega dirkaškega imperija, je kakopak za pričakovati, da bo dirkaški cirkus prikazan v karseda navdihujočem, nekritičnem in idiličnem (bolje rečeno; propagandnem) slogu, kjer so tragične nesreče in strahovi dirkačev zgolj minorna ovira na poti do cilja. Zgodba o odsluženem vozniku F1 Sonnyju (Brad Pitt, ki je za vlogo prejel rekordnih 30 milijonov evrov, četudi znova igra rutinsko vlogo arogantnega, ampak hkrati dobrosrčnega junaka), ki se po treh desetletjih vrne v športno areno, da bi skupaj z obetavnim mladim šampionom potegnil dirkaški klub iz rdečih številk, ki so posledice številnih izgubljenih dirk. Podobno kot Top Gun: Maverick je tudi F1: The Movie tehnično izpopolnjen spektakel, ki gledalca pritegne z razkošnimi in vznemirljivimi prizori dirk, enako informativnim kot tudi duhovitim vpogledom v zakulisje dirkaške arene, hitrim tempom in všečno igralsko zasedbo, kjer so Javier Bardem, Kerry Condon in Damson Idris bistveno bolj zanimivi od osrednjega lika, četudi so ob koncu zreducirani na priveske, ki hranijo Sonnyjev nastopaški ego. Kot celota je Kosinskijev film všečen poletni blockbuster, ki pa zunaj dirkaških stez nima kaj za pokazati; zgodba je sila generična in na nivoju pozabljivih športnih akcij iz 90. let in navkljub režiserjevim močnim prizadevanjem, da bi filmu vlil nekaj avtentičnosti, nad njim venomer sloni senca dirkaške propagande, kjer ni nobena stvar prepuščena naključju. A če nič drugega, so oboževalci Formule 1 končno prišli na svoj račun in bodo v filmu najverjetneje močno uživali.

Veteran francoskega filma Luc Besson in ameriški igralec Caleb Landry Jones sta prvič sodelovala pri psihološkem trilerju Dogman, kar je očitno obrodilo zelo pozitivne rezultate; Besson je igralca razglasil za svojo “muzo” in bil z njim pripravljen posneti nov projekt, ki pa je prišel z Jonesove strani, saj si je že od nekdaj želel uprizoriti ikoničnega vampirskega grofa Drakulo iz istoimenskega romana Brama Stokerja. Ta informacija je pomembna za lažje razumevanje končnega rezultata, ki ga prinese gotska srhljivka Dracula: A Love Tale; gre namreč za tiste vrste film, kjer glavni igralec razume izvorni material bistveno bolje kot režiser. Film sicer okvirno sledi zgodbi iz romana, vendar tej doda nekaj sprememb; ena od vidnejših je ta, da je dogajanje prestavljeno iz Londona v Pariz, osrednji motiv filma pa ni toliko vampirizem, ampak prej prekletstvo večne ljubezni, ki Drakulo pahne v samotarsko in bogokletno življenje za zidovi njegovega temačnega gradu v Transilvaniji. Spremembe, ki se jih Besson poslužuje, so dobrodošle in učinkovite, še posebej zaradi tega, ker je bil roman Drakula na tej točki deležen toliko filmskih adaptacij, da je skoraj nemogoče ponuditi svežo interpretacijo zgodbe, ki jo oboževalci grozljivk poznajo že napamet. Dracula: A Love Tale je nedvomno vizualno razkošen, živahen in tehnično podkovan film, ki ga venomer poganja zavzeta Jonesova predstava, pa četudi se je nemogoče znebiti občutka, da zgolj oponaša legendarnega Garyja Oldmana iz klasike Bram Stoker’s Dracula. Bistveno večja težava filma je, da Besson duha Stokerjevega romana ne razume najbolje, kar posledično vodi do izdelka, ki se nikakor ne more odločiti, kaj bi rad bil; gotska srhljivka, kostumska drama, ljubezenska tragedija ali celo črna komedija absurda. Ta kombinacija stilov se nikoli ne razvije v koherentno celoto, nekatere Bessonove odločitve pa bodo oboževalce Drakule močno ujezile. Dracula: A Love Tale je film, ki je – tako kot naslovni lik – v neprestanem konfliktu s samim seboj in temu primerno zmeden je tudi končni rezultat.