Nobody 2 (2025)

Rating: 7 out of 10.

Akcijska komedija Nobody iz leta 2021 je v času, ko je čezlužniška filmska industrija zaradi pandemije covid-19 negotovo zrla v prihodnost, postala nepričakovana uspešnica, pa četudi je šlo zgolj za bledo in nedomiselno kopijo kultne akcije John Wick. Štiri leta kasneje smo bili pričakovano deležni nadaljevanja Nobody 2, ki je samo po sebi precej nepotrebno, saj je predhodnik dokaj smiselno zaključil svojo zgodbo in ni ponujal veliko prostora za razširitev zgodbe na način, ki ne bi izpadlo zgolj kot izgovor za kovanje hitrega zaslužka. Nadaljevanje znova sledi nekdanjemu najetemu morilcu Butchu (Bob Odenkirk, ki je še vedno v odlični formi), ki se z družino odpravi na počitnice v nekdanje letovišče iz mladosti, kjer pa po naključju stopi v navzkriž z lokalnimi predstavniki zakona in zloglasno kriminalno združbo, ki ima v lasti skoraj vso mesto. Nobody 2 predstavlja močno nadgradnjo predhodnika, saj se uspe osvoboditi spon močnega vpliva zgoraj omenjenih uspešnic o Johnu Wicku in mutira v neobremenjeno, preprosto in hedonistično akcijsko pustolovščino, katere moč se skriva v tem, da se ne pretvarja, da je kaj več kot zgolj zabava za preganjanje dolgčasa. Sproščen humor povečini zadane v polno, za kar se je potrebno zahvaliti tudi odličnim igralskim predstavam (med vsemi velja omeniti sicer rahlo neizkoriščenega veterana Christopherja Lloyda), najbolj svetla točka filma pa so kakopak vznemirljivi akcijski prizori, ki so sicer še vedno rahlo risankasti, vendar pa njihova zmes krvave brutalnosti in osupljive akrobacije prepreči, da bi film zapadel v neumno pretiravanje. Zgodba filma je kakopak predvidljiva in površinska, vendar se Nobody 2 s tem niti ne obremenjuje; vse, kar si film dejansko želi, je to, da pošlje gledalčeve možgane za slabo uro in pol na pašo. In včasih je to tudi vse, kar gledalci potrebujemo.

The Bunny Game (2011)

Rating: 5 out of 10.

Ameriški filmar Adam Carter Rehmeier, danes najbolj poznan po kultni črni komediji Dinner in America iz leta 2020, je svojo kariero začel dobesedno na dnu; z mikroproračunsko in v gverilskih razmerah posneto psihološko grozljivko The Bunny Game, ki je ob izidu dvignila nemalo prahu zaradi svoje kontroverzne vsebine, grafičnih prizorov spolnega in sadističnega nasilja nad ženskami ter med drugim povzročila, da je bilo zaradi strogih cenzorskih pravil v Veliki Britaniji njeno predvajanje onemogočeno. Slednji podatek se zdi rahlo nenavaden, saj pričujoči film ne vključuje niti kapljice krvi ali kakršnegakoli gravža, na kar pa Rehmeier niti ne cilja; njegov namen je prikazati travmatični vsakdan uličnih prostitutk, ki so obsojene na življenje v svetu brutalnega nasilja, odvisnosti in seksualne eksplotacije. Zgodba film je zelo skromna; mlado prostitutko Bunny (Rodleen Getsic), ki jo prvič uzremo med eksplicitnim prizorom nasilne felacije, ugrabi psihopatski Hog (Jeff Renfro), jo s svojim tovornjakom odpelje v puščavo in jo več dni zverinsko muči, dokler je na koncu ne preda novi stranki. The Bunny Game je tiste vrste film, katerega je lažje občudovati kot pa dejansko gledati; umazani realizem, groba vizualna podoba in izbor agresivne glasbe film začinijo z močno dozo grobega in umazanega realizma, vezno tkivo pa predstavlja požrtvovalna igralska predstava Gesticove, ki je sicer nekdanja prostitutka in je režiserju pomagala pri pripravi scenarija, ki temelji na njenih resničnih izkušnjah s strankami (med drugim naj bi bila celo trikrat ugrabljena). Ta pristop filmu doda za takšno vrste zgodbo potrebno avtentičnost in iskrenost, vendar pa je The Bunny Game še vedno bolj frustrirajoč kot pa pretresljiv izdelek, saj se mu pozna pomanjkanje zgodbe, ki bi bila za gledalca zanimiva; navkljub skromni dolžini ure in 15 minut je film obupno razvlečen, dogajanje kmalu preide iz šokantnega v monotono ponavljanje in odprt konec ne dajejo veliko razlogov, da bi izdelek pustil trajnejši vtis. The Bunny Game je tako enako pogumen kot tudi prazen film.