Vid Šteh

Britanski filmar iranskega porekla Babak Anvari, ki je pred dobrim desetletjem presenetil z nadnaravnim trilerjem Under the Shadow, se z najnovejšim celovečercem, psihološko srhljivko Hallow Road poslužuje preverjenih osnov filmskega minimalizma. Dogajanje se povečini odvrti na eni sami lokaciji (tokrat v notranjosti avtomobila), zgodba se razvija preko telefonskih pogovorov v realnem času slabih 75 minut, v filmu pa nastopata zgolj dva lika. . Okvirni zaplet je navidezno preprost; reševalko Maddie (Rosamund Pike) in njenega moža Franka (Matthew Rhys) ob dveh zjutraj preseneti klic njune hčerke Alice, ki je povzročila prometno nesrečo, v kateri je umrlo mlado dekle. Obupana starša se v impulzivni želji, da bi zaščitila svojega otroka, z avtomobilom odpeljeta na prizorišče nesreče, vendar sta na poti do cilja preko telefona priča spremembi hčerkinega obnašanja, poleg tega pa trčita ob skrivnostno žensko, ki želi prav tako priskočiti Alice na pomoč. Hallow Road je navkljub minimalističnim vložkom presenetljivo učinkovit in napet triler, ki prepriča z vzdušno temačno atmosfero (Anvari dobro izkoristi strašljivo podobo praznih cest v nočnem času), dobro tempiranim suspenzom in predvsem odličnimi igralskimi predstavami, kjer najbolj preseneti Pikova, ki se distancira od portretiranja hladnokrvnih in brezčutnih usodnih žensk in namesto tega postreže z močno emocionalno vlogo obupane matere, ki se je preko hčerkine vpletenosti v prometno nesrečo prisiljena soočiti z lastnimi presodki in travmami. Minimalistični koncept je dobro izkoriščen, četudi smo gledalci videli že boljše izvedbe (dober primer je npr. drama Locke s Tomom Hardyjem), največ polemik pa bo verjetno povzročil enigmatičen zaključek, ob katerem bi si želeli, da bi bil bolje razdelan, kar bi se rešilo že s tem, če bi bil film vsaj za deset, petnajst minut daljši. Navkljub temu je Hollow Road dovolj premeten in inteligenten triler, ki bo brez težav zbudil gledalčevo pozornost.

Morebiti gre zgolj za nostalgično zanko, toda 80. leta so bila specializirana za dostavljanje kvalitetnih mladinskih filmov o odraščanju, ki so brezhibno prepletali sproščen humor, naivno sentimentalnost in bridka spoznanja o trdosti realnosti, ki je kot grozeča senca prežala na mlade ljudi. Eden najboljših filmov na to tematiko, ki tudi po skoraj štirih desetletjih še vedno uspešno kljubuje zobu časa, je tudi Stand by Me režiserja Roba Reinerja, sicer adaptacija novele Truplo legendarnega Stephena Kinga, ki je predstavljala tudi enega od njegovih redkih izletov zunaj žanra trilerjev in grozljivk. Tako film kot novela spremlja skupino štirih fantov iz mesteca Castle Rock, ki se v zadnjih avgustovskih dneh leta 1959 odpravijo na dolgo potovanje skozi gozdove, da bi našli truplo pogrešanega vrstnika. Stand by Me je ganljiva in duhovita slika odraščanja, preden se odraščanje sploh začne; glavni junaki na potovanju skozi idilično podeželje, kjer ne manjka bega pred bližajočimi se vlaki in lokalnimi huligani, hkrati pa narava poskrbi, da se fantom čas nenadoma ustavi in nameni trenutke za refleksijo lastnih življenj, ki so bolj ali manj disfunkcionalna. Film poganja nepozabni ansambel tedanjih mladih igralskih upov (Wil Wheaton, River Phoenix, Corey Feldman in Jerry O’Connell), ki prepričljivo utelesijo deško ranljivost in razposajeni hedonizem glavnih juankov, njihovo potovanje do cilja, ki prinese bridko katarzo, pa je pospremljeno z odličnim izborom glasbe (poleg naslovnega zimzelenčka je film napolnjen s hiti iz konca 50. let), pristnim realizmom, toplim humorjem in povečini tekočo pripovedno nit, polno nostalgične sladkosti kot tudi grenke melanholije. Resda bi filmu koristilo še dodatne pol ure, da bi gledalec lahko dobil več vpogled v zasebna življenja osrednjih junakov, toda Stand by Me je navkljub temu še vedno eden najboljših generacijskih filmskih portretov. Nostalgična klasika 80. let, ki ostaja zimzeleno večna.