Night Always Comes (2025)

Rating: 7 out of 10.

“Amerika ima vkoreninjen strah pred revnimi,” razodene eden od radijskih napovedovalcev in s tem naslika grdo sliko ne zgolj sodobne Amerike, ampak sveta nasploh, ki je v primežu hladnega in tekmovalnega kapitalizma sklenil, da je revščina posledica posameznikove nesposobnosti in neiznajdljivosti, ne pa moralne degradacije in zgrešenosti sistema. Zdi se zelo vzpodbudno, da uspe takšno težko sporočilo najti pot v čezlužniško filmsko produkcijo; kriminalni neo-noir triler Night Always Comes daje vtis ostre satirične groteske na ravni Schumacherjevega kultnega filma Falling Down, saj imamo v obeh primerih opravka s posameznikoma, ki sta žalostna produkta odbodja mrhovinarskega kapitalizma, le da je Lynette (Vanessa Kirby), glavna junakinja pričujočega filma v režiji Benjamina Carona, odločena, da zaščiti svojo mamo in brata pred tem, da bi pristali na cesti. Zgodba, ki se odvije tekom ene same noči, spremlja Lynette pri napeti dirki s časom, ko skuša zbrati 25 tisoč dolarjev za nakup hiše, v kateri trenutno živi in je tik pred tem, da jo lastni proda boljšemu ponudniku. Caron z dobrim izborom glasbe, živahnim tempom in izpiljeno “nespečno” podobo velemesta uspešno zajame kaotičnost in suspenz Lynettintega teka za denarjem, pri tem pa obenem razvija družbeni komentar o poniževalnem eksistencialnem položaju predstavnikov iz obrobja, ki so za denar pripravljeni lagati, ropati in celo ubijati. Po pričakovanjih se srčika filma skriva v znova emocionalnem nastopu Kirbyjeve, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj lep obraz in prepričljivo upodobi lik utrujene in srčne ženske, ki mora prenašati grehe svoje družine in hkrati najti pot v boljšo prihodnost. Kot rečeno; Night Always Comes je odlično odigran in napet triler, ki pa z vidika družbene kritičnosti ne izbrusi svojega potenciala in ostaja rahlo nedorečen; Caron resda občasno servira nekaj udarnih razmišljanj o neprivilegiranosti družbenih obstrancev, vendar pa je dogajanje žal pogosto podvrženo rahlo formulaični vsebini in različnim žanrskim klišejem, ki so bili v vsebinsko podobnih filmih bistveno bolj dodelani. Night Always Comes je še vedno povsem zadovoljiv in kratkočasen triler, vendar pa bi v rokah bolj izkušene ekipe lahko postal mnogo več.

Eddington (2025)

Rating: 8.5 out of 10.

Pandemija COVID-19 je v pomladnih mesecih leta 2020 predstavljala ne zgolj zdravstveno krizo, ampak tudi družbeni fenomen, ki je s svojim krešenjem pogosto radikalnih stališč in ideologij ustvarila malo intelektualno bojišče, katerega posledice čutimo še danes. Cirkus absurda in grotesknosti predstavlja tudi ozadje neo-westerna Eddington, sicer četrtega celovečerca večnega filmskega provokatorja Arija Asterja; v naslovnem mestecu v Novi Mehiki namreč na vrhuncu zdravstvene histerije izbruhne ideološki spopad med aktualnim županom Tedom Garcio (Pedro Pascal), ki se med potegovanjem za nov mandat odloči slediti ukrepom za zajezitev virusa, ter nevrotičnim šerifom Joejem Crossom (Joaquin Phoenix), ki pa je prepričan, da so nošnje mask in ohranjanje varne razdalje nepotrebne. Navkljub specifičnemu zgodovinskemu ozadju, ki ga poleg zdravstvene krize zaznamujejo tudi družbeni nemiri ob šokantnem razkritju umora temnopoltega Georga Floyda, je film Eddington v prvi vrsti pikra satirična groteska, ki se lahko pohvali z osupljivo zvezdniško igralsko zasedbo (pa četudi je za z izjemo znova fenomenalnega Phoenixa tokrat rahlo neizkoriščena), idealno kombinacijo humorja, drame in absurda ter za Asterja značilnim občutkom za subtilno in elegantno provokacijo. Preplet vseh teh adutov ustvari neprijetno sliko ne zgolj ameriške, ampak zahodne družbe nasploh; gre za svet, kateremu vladajo šarlatanski guruji in teoretiki zarot, skorumpirani predstavniki zakona, pijani nasilneži in aktivisti, ki moralizirajo o zgodovini rasizma in konceptu belega privilegija zgolj zato, da bi svojim vrstnicam zlezli pod krilo. Razumljivo je, da slika Asterjevega filma ne bo povšeči vsakomur (mnogim se bo zdel brezciljen in preveč ciničen), kar Eddington uvršča med izdelke, katerih namen je razdvajati občinstvo, kar pa ni nujno nič slabega. V času, ko se filmske satire vse pogosteje bojijo lastne sence, je osvežujoče videti film, ki samozavestno provocira gledalca in mu servira neprijetno podobo sveta, v katerem živi. Drugače povedano; Eddington je film, ki ga potrebujemo, četudi nam ne bo všeč.