Vid Šteh

Do ruralnega trilerja Echo Valley smo upravičeno gojili visoka pričakovanja, saj je scenarij zanj spisal Brad Ingelsby, ki je 2021 zakrivil Mare of Easttown, eno od boljših kriminalnih miniserij v zadnjem desetletju, ki je uspešno obračala žanrska pravila na glavo in hkrati poskrbela za uravnoteženo kombinacijo psihološkega suspenza in družinske drame. In na prvi pogled Echo Valley cilja na ravno to; skozi analizo zapletenih odnosov znotraj razbite družine servirati kot struna napet triler z mnogimi nepričakovanimi zasuki. Glavni junakinji filma sta namreč odtujena mati Kate (Julianne Moore), inštruktorico jahanja, ki preboleva smrt svoje partnerice in se utaplja v finančnih težavah ter njena odvisniška hčerka Claire (Sydney Sweeney); navkljub mnogim prelomljenim obljubam in lažem je Kate za svojo hčer pripravljena žrtvovati marsikaj, še posebej, ko se nekega večera Claire pojavi pred vrati mamine hiše vsa prestrašena in v oblačilih, ki so umazana od madežev tuje krvi. Echo Valley je film, ki ga držita pokonci predvsem izvrstni igralski predstavi veterane Moorove in trenutno zelo vroče Sweeneyjeva, ki znova dokaže, da je mnogo več kot zgolj lep obraz; igralska dvojica s svojima čustveno intenzivnima nastopoma poganjata srce dramskega trilerja, katerega osrednji motiv je kakopak prikaz pristne materinske požrtvovalnosti in kako daleč so starši pripravljeni iti, da bi zaščitili svoje otroke. Škoda le, da filma lasten potencial ne zanima preveč in pušča večino stvari napol skuhanih, kar je najbolj evidentno pri razvoju odnosa med osrednjima likoma; tako Kate kot Claire predstavljata srčiko filma, dokler nekje na polovici Claire popolnoma izgine iz zgodbe, Kate pa je v roko položen precej generičen in za lase privlečen triler z izsiljevalskimi preprodajalci mamil, zavarovalniškimi prevarami in prikritim umorom. Ni povsem jasno, zakaj film po zelo vzpodbudni prvi polovici zaide v tako očitno slepo ulico in pri njej vztraja vse do lenobnega konca, ki daje vedeti, kot da nihče od filmske ekipe ni popolnoma prepričan, kaj bi počel z zgodbo in njenimi liki. Echo Valley ima veliko svetlih točk in je kompetentno narejen dramski triler, ki pa bi z malce več truda bil bistveno boljši.

Filmarja kot je Joel Potrykus je potrebno občudovati; od svojih prvih projektov nekje proti koncu prejšnjega stoletja pa vse do današnjih dni je ostal zvest neodvisnemu filmu in celo zavrnil ponudbe iz Hollywooda, saj želi – po lastnih besedah – svoje filme ustvarjati, ne pa prodajati za širše množice. Najverjetneje se bo našel nekdo, ki bo takšen pristop označil za pretencioznega in snobovskega, toda Potrykusovi filmi vedno izražajo goreč entuziazem, brezkompromisno vizijo ter ljubezen do sedme umetnosti, kar je dandanes, ko se vse več filmarjev po najhitrejši poti proda Hollywoodu, pohvale vreden dosežek. In Potrykus v svojem značilnem minimalističnem slogu nadaljuje tudi z najnovejšim celovečercem, črnohumorno dramo Vulcanizadora, sicer duhovno nadaljevanje enega od njegovih prejšnjih filmov Buzzard, saj v obeh nastopata ista lika; Marty in Derek sta najboljša prijatelja, ki se ob spremljavi klasične in heavy metal glasbe odpravita v gozd in sprva po njem tavata brez jasnega cilja, dokler nekje ne polovici ni razodeto, da oba preganja težka eksistencialna kriza, zaradi katere resno razmišljata o tem, da je smrt njuna edina rešitev. Vulcanizadora je v svojem bistvu žalosten film, ki spregovori o posameznikovem boju z osamljenostjo, izgubo smisla ter krivdo, ki jo prinašajo napake iz preteklosti, vendar se Potrykus omenjenih tematik loteva z dobršno mero črnega humorja in iskrenosti, kjer ni prostora za hollywoodski sentimentalizem in poenostavljene rešitve življenjskih stisk. S pomočjo odličnih igralskih predstav tako Potrykusa kot njegovega stalnega sodelavca Joshue Burga, preproste, a čudovite fotografije in pristnih življenjskih dialogov je Vulcanizadora film nasprotij; nepopoln in čudovit, trpek in upajoč, zabaven kot tudi pretresljiv. Takšne filme je treba ceniti, saj so dandanes živa redkost.