Vid Šteh

Kultna grozljivka Friday The 13th je v začetku 80. let zakrivila popularnost t.i. slasherjev, ki se odvijajo v počitniških kampih, večina nastopajočih pa je s hormoni podivjanih najstnikov, za katere je gledalcu pogosto bolj ali manj vseeno, če končajo na morilčevem dnevnem meniju. In točno v to smer sprva krene tudi srhljivka Marshmallow, ki spremlja anksioznega in sramežljivega 12 – letnega Morgana, ki je čez poletje poslan v počitniški kamp ob jezeru, kjer je skupaj z ostalimi otroci pod budnim nadzorom vzgojiteljev, ki jim – po lastnih besedah – želijo pričarati najlepše poletje v življenju. Toda kmalu se izkaže, da nad kampom visi senca urbane legende o psihopatskem zdravniku, za katero pa se skriva še nekaj bistveno bolj strašljivega. Kot že omenjeno, se Marshmallow sprva namerno odvija kot klišejski mladinski slasher, ki pa nekje na polovici pridobi elemente psihološkega trilerja in znanstvene fantastike ter gledalca odpelje v popolnoma drugačno smer od pričakovane; režiser Daniel DelPurgatorio in scenarist Andy Greskoviak uspeta s pomočjo vzdušne temačne atmosfere, simpatične galerije likov, ki bi sicer zaslužili malce bolj poglobljene osebnosti ter presenetljivo solidnih predstav mlade igralske zasedbe domiselno in prebrisano obrniti žanrske klišeje na glavo in jim vliti novo življenje, pa četudi se ob nastopu odjavne špice zdi, da bo število gledalcev, ki jim bo končni preobrat všeč, enak kot tistih, ki ga bodo prezirali in v njem iskali vsebinske luknje, ki so sicer popolnoma možne. Marshmallow glede na ves potencial in ambiciozni koncept morebiti ne uspe izkoristiti vsega, kar ponuja, vendar pa je še vedno zelo soliden in napet psihotriler, ki bo gledalca enako močno prestrašil kot tudi spravil ob živce.

Leto 1995 na Kitajskem. Četudi država ostaja zavezana trdemu avtoritativnemu režimu, ki zahteva hitro in učinkovito držanje najvišje stopnje reda in discipline, se skozi prve kadre skrivnostne neo-noir kriminalke Only The River Flows že kažejo razpoke v sistemu; film je namreč postavljen v temačno in pogosto v meglo in dež zavito ruralno mestece, kjer med drugim zaprejo stari kino, enega od zadnjih spomenikov tradicionalne filmske umetnosti in ga predelajo v operacijsko bazo skupine policistov, ki preiskuje serijo nenavadnih umorov. Odgovorni policist je konfliktni in utrujeni Ma Zhe, ki sicer uspe hitro izslediti glavnega osumljenca in tega privesti pred roko pravice, toda zelo hitro postane jasno, da se za umori skriva nekaj bistveno bolj kompleksnega in temačnega. Only The River Flows je v osnovi tradicionalna kriminalna drama o preiskavi umora, pomešana z elementi rošomonovskega surrealizma in črne komedije, ki pa hkrati uspe dovolj časa za ustvarjanje nenavadno učinkovitega poklona klasičnemu kitajskemu filmu, ki je v 90. letih že dihal na škrge. Režiser in scenarist Wei Shujun uspe slednje realizirati predvsem na tehnični način, saj je pričujoči film posnet zelo “staromodno” (ne v slabem pomenu besede) oziroma retro, temu pa je še dodana obvezna noirovska temačna estetika in nekonvencionalna pripovedna nit, po kateri slovi večina azijskih filmov. Shujun je spreten režiser, ki se domiselno poigrava z gledalčevimi pričakovanji, ob veliko pomoč pa mu je tudi uporaba klasične glasbe in dobre igralske predstave, četudi je sama zgodba enako formulaična (koliko filmov o preiskavah umorov v majhnih mestih še potrebujemo?) kot tudi preveč zamotana, da bi ji gledalec lahko popolnoma sledil vse do emocionalnega zaključka. Only The River Flows ni mojstrovina, je pa kompetentno narejen kriminalni triler, ki bo zadovoljiv predvsem oboževalce azijskega filma.