Vid Šteh

Filmske antologije, še posebej v žanru grozljivk, so vedno dobrodošel koncept; združevanje režiserjev z različnimi vizualnimi in pripovednimi tehnikami skozi krajši format ponuja sveže in inovativne rekonstrukcije žanra, ki se prepogosto zatakne v ponavljanje in generičnost. ZF surrealna grozljivka Southbound, ki združi štiri režiserje (Radio Silence, Roxanne Benjamin, David Bruckner in Patrick Horvath) v petih vinjetah, je – milo rečeno – čudaški film, ki gledalca namerno pušča zmedenega in brez jasne orientacije, kar pa sovpada z okvirno zgodbo, ki rahlo združuje vložene. Tokrat je puščava nevaren kraj in v njej obtičijo posamezniki, ki so na tak ali drugačen način zaznamovani z osebnimi tragedijami; od dveh možakarjev, katerih vlom se spremeni v masaker, ženskega glasbnega ansambla, ki obtiči na posestvu čudaškega verskega kulta, moškega, ki išče svojo dolgo pogrešano sestro v obcestnem baru z grozljivo skrivnostjo pa vse do tričlanske družine, ki jo sredi noči začne terorizirati skupina zamaskiranih vlomilcev. Southbound združuje zgodbe o posameznikih, ujeti v puščavskem peklu in obsojeni na časovno repeticijo ter večno iskanje smisla, ki pa ne obstaja več. Pričujoči film deluje zmedeno in brez jasnega fokusa, ob nastopu odjavne špice pa se bo večina gledalcev zgolj zmedeno praskala po glavi, kar je vsekakor tvegana poteza, ki jo film bolj ali manj uspešno izkoristi; tudi, če gledalcu ne bo povsem jasno, kaj se dogaja, bo še vedno očaran nad vzdušno atmosfero, nepredvidljivimi zasuki in domiselno mešanico gnusa, suspenza in humorja, vse zgodbe pa so dovolj privlačno kriptične, da vzpodbujajo k raznoliki interpretaciji. Kjer filmu nekoliko spodrsne, je pri tipičnih napakah, ki pestijo večino antologij; nekatere zgodbe so močnejše od ostalih, nekajkrat pa se tudi zdi, da skušajo režiserji biti čudaško zavoljo čudaškosti in da se preveč zanašajo na zganjanje kaosa. Navkljub temu je Southbound privlačen kolaž filmske groze, ki zaradi svoje bizarne narave in ekonomične dolžine slabe ure in pol brez težav obdrži gledalčevo pozornost.

Jan Švankmajer velja za veterana češkega filma, ki je z izrazito eksperimentalnim pristopom, ki je med drugim vključeval stop-motion animacijo, poetični surrealizem in zahodnoslovanski pridih socialnega realizma, močno zaznamoval ne zgolj češki, ampak evropski filmski prostor nasploh. Njegov celovečerni prvenec iz leta 1988 Alice, srhljiva rekonstrukcija znamenite otroške pripovedke Alica v čudežni deželi, še danes upravičeno velja za klasiko češkega filma, Švankmajer pa je bil že dolgo pred tem močno uveljavljen (in polemiziran) s celo serijo kratkih filmov, med katerimi izstopa tudi Down to the Cellar, dobre četrt ure dolgo surrealno srhljivko, ki vključuje filmarjevo značilno animacijo, vendar v manjši meri kot sicer. Kot že razkriva naslov, je glavnina dogajanja postavljenega v temačno klet, kamor vstopi deklica (Monika Belo-Cabanova), da bi v koš nabrala nekaj krompirja, toda med potjo do shrambe pade v temačen svet njene razburkane domišljije, ki pa s svojim močnim simbolizmom ter grotesknimi podobami subtilno izraža bridko realnost, ki jo je občutila Češkoslovaška pod trdim komunističnim režimom. Podhranjenost delavskega razreda, ki je simbolično vržen v temačno klet, kjer se prehranjuje s premogom in tega uporabi tudi za posteljno rjuho, medtem ko oblast (tega predstavlja črna mačka, ki začne preganjati deklico) preži na posameznike, ki želijo ubežati pred avtoritativno ureditvijo. Down to the Cellar navduši s Švankmajervo briljantno uporabo minimalistične animacije, odličnimi igralskimi predstavami, ki temeljijo na obrazni mimiki (film je namreč povsem brez dialogov), fenomenalno temačno atmosfero in večplastno zgodbo, ki navkljub časovni distanci ostaja aktualna tudi danes. Mojstrski kratki film češkega vizionarja.