Possibly in Michigan (1983)

Rating: 9 out of 10.

Ameriška video umetnica Cecelia Condit je tekom svoje več kot 40 – letne kariere ostala zvesta filmskemu undergroundu in posnela cel kup večinoma kratkometražnih filmov, ki so gledalca nagovarjali z občutljivimi problematikami nasilja nad ženskami, zlorabe ter psiholoških vidikov na žensko seksualnost. Kratki eksperimentalni muzikal Possibly in Michigan predstavlja drugi del njene trilogije, ki jo je posnela v sodelovanju z igralko Jill Sands in še danes velja za enega najbolj razvpitih kratkih filmov vseh časov. Mešanica abstraktnega realizma, muzikala in psihološke groze sledi dvema ženskama (Sands in soscenaristka Karen Skladny), ki se srečata v nakupovalnem centru in obiskujeta trgovine s parfumi, nakar ugotovita, da jo zasleduje maskirani kanibalski morilec. Film kot je Possibly in Michigan je težko opisati; gre za 11 – minutni izlet v svet nočnih mor (ob belem dnevu), ki močno spominja na groteskno vizijo ameriških predmestij legendarnega Davida Lyncha, s svojimi namerno robotskimi igralskimi predstavami, srhljivimi pevskimi točkami in zmedeno strukturo zgodbe pa film preseže konvencionalno gledalsko izkušnjo in postreže z nečim provokativnim, zastrašujočim in neverjetno fascinantnim. Conditova uspe s kombinacijo zgoraj opisanih elementov izvrstno ujeti tesnobnost sodobne ženske, ujete v nasilna partnerstva in vržene ob rob prištevnosti, končni izid pa je zgolj brutalno nasilje, ki na dobesedne in simboličen način predstavlja ženski bes v njegovi najbolj prvinski in divji obliki. Possibly in Michigan je čudaški film, kakopak primeren zgolj za izbrane okuse, vendar pa mu je težko odreči močno umetniško vizijo in družbeno pomembno sporočilo, ki žal ostaja aktualno tudi dandanes.

Dead Mail (2024)

Rating: 8 out of 10.

Če se psihološka neo-noir srhljivka Dead Mail ne bi ponašala z letnico izida 2024, bi vsak gledalec pomislil, da je ušla naravnost iz kataloga zgodnejših filmov legendarnega Briana De Palme. Pa ne zgolj zato, ker se zgodba pričujočega filma odvija v 80. letih; film sledi skupini poštnih uslužbencev, ki je zadolžena za pregledovanje izgubljene pošte in nekega dne med naleti na pismo s krvavimi madeži, v katerem neznani pisec prosi za pomoč, saj naj bi bil ugrabljen. Na tej točki začne filmi preskakovati med različnimi perspektivami, ki natančneje pojasnijo kaotično dogajanje; tako izvemo, da je ugrabljena oseba zvočni tehnik, ki ga najame navidez sramežljiv, vendar hkrati psihotičen ljubitelj glasbe Trent, da bi mu pomagal izpopolniti zvok njegovega elektronskega klavirja. Kot je že bilo omenjeno, je Dead Mail film, ki gledalca odpelje v začetek 80. let tako po vsebinski kot tudi tehnični plati; surovo minimalistična in namerno umazana estetika nizkoproračunskih šokerjev je imitirana z osupljivo natančnostjo, za kar se je potrebno zahvaliti tudi režiserju Kylu McConaghyju (ta je film posnel skupaj z Joejem DeBoerjem), ki je hkrati prevzel tudi funkcijo direktorja fotografije in v obeh vlogah svoje delo opravil z odliko. Film tehnično podkrepi tudi odličen izbor glasbe, premišljena in kompleksna montaža in nekonvencionalni pripovedni prijemi, medtem ko je na prvi pogled precej formulaična zgodba obogatena z nepričakovanimi preobrati in domiselnimi preoblekami žanrskih klišejev, ob vsem skupaj pa ne smemo pozabiti na prepričljive igralske predstave, ki naredijo zgodbo še bolj vzdušno. Dead Mail ima sicer nekaj težav z razvlečenostjo (lahko bi bil vsaj petnajst minut krajši), vendar pa je to tudi edina napaka izredno napetega, umazanega in provokativnega psiho-šokerja, ki bo ljubiteljem sedme umetnosti več kot pisan na kožo.