Vid Šteh

Za začetek lekcija, ki jo moderni Hollywood vztrajno zanemarja oz. noče razumeti; spol in rasa lika nista dovolj, da bo ta pritegnil pozornost gledalcev. Seveda sta reprezentacija in izpostavljanje družbene raznolikost pomembna, vendar pa če sta zgolj sama sebi v namen, si s tem delata medvedjo uslugo in prelivata še več olja na ogenj tistih, ki dandanes v filmih obsedeno iščejo t.i. woke oz. elemente kulture “prebujenosti”. In akcijski triler G20 je še ena tarča za omenjene gledalce, za kar pa si je kriv popolnoma sam; celoten film namreč deluje kot propagandni material zagrizenega ameriškega demokrata, ki ga bolj kot koherentnost zgodbe in poglobljenost zanima politika identitete in plitki kozmetični feminizem, s katerim nas vsako leto utruja čezlužniška zabavna industrija. Film sledi temnopolti ameriški predsednici Danielle Sutton, ki se udeleži mednarodne konference G20 v Južni Afriki, vendar med obiskom skupaj z ostalimi svetovnimi voditelji postane tarča teroristov, ki si prizadevajo sesuti demokratični sistem in vzpostaviti trg kriptovalut kot edini finančni sistem prihodnosti. Sodeč po okvirnem zapletu je od filma G20 težko pričakovati nekaj globokega; ta namreč skuša delovati kot poklon cenenim akcijskim trilerjem iz 80. in 90. let, ob katerih je gledalec brezskrbno izklopil možgane in užival v kopičenju raznih neumnosti. Vendar pa pričujočemu filmu manjka nekaj ključnega; občutek za samoironijo. Čar omenjenih filmskih akcij je bil v tem, da so se pogosto zavedale svoje eskplotacijske in cenene narave, G20 pa se žal še vedno jemlje preveč resno, še posebej, ko skuša servirati politične komentarje. Filmu ne pomaga niti to, da v glavni vlogi nastopa vidno naveličana Viola Davis, ki je sicer odlična igralka, vendar pa ni iz pravega testa za akcijsko junakinjo, medtem ko edino svetlo točko v filmu predstavlja vedno karizmatični Anthony Starr v vlogi zlikovca, a tudi on ni dovolj, da bi rešil to zmedo pred potopom. G20 je zmeden, zastarel in mrtev akcijski film, ki je vreden posmeha zgolj zaradi njegove smrtne resnosti.

Travma in njene manifestacije so zadnja leta (ne glede na to, kako čudno se sliši) postale nekakšen trend znotraj žanra grozljivk. Skoraj vsako leto je moč našteti vsaj ducat strašljivk, v katerih nastopajo čustveno izmučeni posamezniki, ki so v konstantnem konfliktu s samim seboj oz. svojo travmo iz ne tako oddaljene preteklosti. Film z nekoliko smešnim naslovom The Woman In The Yard je s tega vidika obupno klišejski; glavna junakinja je namreč vdova Ramona (Danielle Deadwyler), ki ne uspe preboleti nedavne smrti svojega moža, ki je izgubil življenje v hudi prometni nesreči, sama pa si je v isti nesreči hudo poškodovala nogo in je zato priklenjena na hojo z berglami. Ramona živi s hčerko in sinom na odročni kmetiji, kjer primanjkuje hrane, elektrike in drugih osnovnih pogojev za preživetje, povrhu tega pa družino pretrese prihod skrivnostne ženske v črnem, ki brez pravega razloga sedi na cesti pred kmetijo. The Woman In The Yard je izrazito minimalistična psihološka grozljivka, ki se tematik travme, prebolevanja in odpušča loteva na zelo površinski in predvidljiv način, hkrati pa ob koncu potegne nemalo naivnih in za lase privlečenih zaključkov. Vse to pa ne pomeni, da je film dejansko slab; pravzaprav je na več mestih izredno emocionalen vpogled v grozo posameznikove nepredelane travme, ki je podkrepljen z odlično igralsko predstavo Deadwylerjeve, dobrim občutkom za suspenz, vzdušno “izolirano” atmosfero in prgiščem nepričakovano napetih prizorov. Ob koncu velja opozoriti tudi na to, da The Woman In The Yard ni tako strašljiv kot je žalosten film, zato se bodo marsikateri gledalci, ki pričakujejo hitro moderno grozljivko z neprestano akcijo, najverjetneje dolgočasili. Skratka; pričujoči film ne odkriva tople vode, ampak jezi na preverjenih valovih sodobnih psiholoških srhljivk.