Violet, zaskrbljena mati fantka Tobyja in vdova nasilnega moža, ki je pred njenimi očmi storil samomor, se po več mesecih žalovanja odloči vstopiti nazaj v svet zmenkarij. Na spletu naveže stik z očarljivim fotografom Henryjem in se z njim sreča v prestižni restavraciji, toda tekom sprva sproščenega večera začne Violet na telefon prejemati čudaška sporočila, ki postopoma razkrijejo pravo vsebino; nekdo je iz neznanega razloga vzel za talca Tobyja, edini način, da ga reši pred smrtjo, pa je ta, da sledi ukazom v sporočilih. Psihološka srhljivka Drop se večino časa poslužuje izrazito minimalističnega pristopa; dogajanje je omejeno na eno samo lokacijo, “akcija” pa je posredovana zgolj preko telefonskih sporočil, katerih raba je učinkovita zaradi premetene montaže, ki izpostavi kontrast med nedolžno posameznico in zastrašujočim svetom moderne tehnologije, ki človeka spremlja na vsakem koraku. Film v prvi polovici brez večjih težav ohranja gledalčevo pozornost in visoko mero suspenza zahvaljujoč dobrim igralskim predstavam (še posebej všečna je glavna igralka Meghann Fahy), simpatičnim likom, ki sklepajo povečini razumne odločitve ter napetim pričakovanjem tega, kar bo film ponudil v svojem sklepnem dejanju. Žal pa se ravno tu začne Drop sesuvati vase; v začetku zadnje tretjine je skrivnost za srhljivim telefonskimi sporočili v celoti razkrita in kot taka precej dolgočasna, še slabše pa jo odnese epilog, ki strah in suspenz zamenja za pretiravanja kot so dirke s časom, avtomobilski pregoni in pretepaške sekvence, ki izgledajo kot nekaj, kar bi potegnili iz superherojskih filmov. Drop je tako film, ki uspešno razvija svoj potencial v prvi polovici, žal pa toliko bolj razočara v preostanku, ki ne ponuja veliko razlogov za večkratni ogled. Nepopoln, vendar soliden triler za preganjanje dolgčasa.
