Vid Šteh

Večina filmov z Balkana se tudi po več kot treh desetletjih od uradnega zaključka krvavih vojaških spopadov (vsaj na papirju) še vedno močno posveča temu nedvomno izredno travmatičnem obdobju, ki je razklalo nekdaj močno jugoslovansko skupnost in na široko odprlo vrata nacionalizmu, sovraštvu in splošni moralni brezobzirnosti. Kratki film Čovjek koji nije mogao šutjeti, sicer hrvaško-slovensko-bolgarsko-francoska koprodukcija, ki je leta 2024 slavila z nagrado za najboljši kratki film na festivalu v Cannesu in si nekaj mesecev kasneje priborila tudi nominacijo za oskarja, temelji na resničnih dogodkih iz leta 1993, ko je srbska paravojaška enota ustavila vlak na postaji Štrpci, iz njega prisilno odvedla devetnajst civilistov in jih ubila. Med žrtvami je bil tudi upokojeni jugoslovanski oficir Tomo Buzov, ki se je edini od petstotih potnikov uprl ustrahovanju srbskih vojakov. Posebnost pričujočega filma je ta, da Buzov nastopa zgolj kot stranski lik in da njegovo pogumno dejanje spremljamo skozi oči ostalih potnikov v kupeju, ki omahujejo med akcijo in molkom, slednje pa tudi predstavlja osrednji motiv filma, kar je že razkrito v njegovem naslovu. Čovjek koji nije mogao šutjeti morebiti res daje vtis še enega filma o vojni na Balkanu, vendar pa je njegova zgodba posredovana na tak način, da elegantno preseže geografske in časovne okvirje ter nagovori gledalca z univerzalnim sporočilom o tem, kako lahko malo dejanje upora nekomu spremeni življenje (Buzov je namreč uspel preprečiti aretacijo 17 – letnega bošnjaka, ki bi skoraj zagotovo končal pred strelskim vodom) in kako težka je lahko cena molka. Čovjek koji nije mogao šutjeti je navkljub minimalističnemu dogajanju izvrstno odigran, napet in emocionalen opomnik na grozote, ki jih prinašata vojna in sovraštvo med narodi.

Kot je bilo že mnogokrat omenjeno; ambicije same po sebi ne naredijo nekaj dobrega, če se niso izražene na način, ki bi vodil do njihove zadovoljive realizacije. To pravilo žal še kako velja za zadnji celovečerni film legendarnega filmarja Paula Schraderja, ki tudi na “stara leta” ne skopari z nizanjem presežkov (First Reformed, Card Dealer), vendar se mu je pri eksperimentalni drami Oh, Canada nekaj pošteno zalomilo. Film zaznamuje Schraderjevo drugo sodelovanje z Richardom Gerom, s katerim sta leta 1980 zakrivila klasiko American Gigolo in na prvi pogled ponuja zgodbo, polno potenciala; Gere je umirajoči filmski režiser Leonard Fife, ki se tik pred smrtjo odloči opravit intervju, v katerem vsem zbranim razodene, da je njegova persona oboževanega in progresivnega filmarja zgrajena na lažeh, hkrati pa skuša osvetliti svoje težavne odnose z družino in prijatelji. Verjetno ni treba poudarjati, da je Oh, Canada eden od Schraderjevih bolj osebnih projektov, v katerem se med drugim ukvarja z razbijanjem romantičnega mita o problematičnih umetnikih, hkrati pa naslovi univerzalne teme smrtnosti in človekove zmožnosti odpuščanja lastnih grehov iz preteklosti. Pričujoči film svoje ambicije razkaže predvsem v pripovednem toku, ki je nekonvencionalen in med drugim omogoča nelinearne prehod med različnimi časovnimi obdobji, občasno pa si privošči tudi zanimive eksperimente kot je vdor Fifovega starejšega jaza v spomine iz preteklosti (mlajšega Fifa odigra Jacob Elordi) ali obratno. In navkljub vsem tem zanimivim idejam je Oh, Canada precej duhomoren, razvlečen (kar je ironično, saj film traja slabo uro in pol) in nasploh zmeden film, ki bo pri gledalcu namesto občudovanja zbujal frustracije. Nekonvencionalni pripovedni tok deluje zoprno pretenciozno, zgodba je povedana brez jasnega fokusa ali koherentne strukture, posledično pa je tudi dogajanje v filmu vse prej kot zanimivo. Vprašanje je, kaj točno je šlo pri Schraderjevu filmu narobe; njegove previsoke ambicije, samozadostna drža ali preprosta lenoba. Ali pa kar vse troje.