Vid Šteh

Nadnaravna strašljivka The Damned že v uvodnih kadrih hitro vzpostavi resnost situacije, v kateri se znajdejo glavni junaki; konec 19. stoletje se v naselju nekje v Arktičnem zalivu skupina ribičev pod vodstvom mlade vdove Eve (Odesa Young) srečuje z neusmiljenim hladnim vremenom, pomanjkanjem hrane in skoraj popolno odmaknjenostjo od civilizacije. Hladna modra fotografija, premišljeno izbrana ambientalna glasbena podlaga in temačna nordijska atmosfera odlično povzamejo eksistencialno grozo osrednjih likov, ki postane še bolj izrazita, ko ribiči nekega jutra naletijo na posadko nasedle ladje in se znajdejo v dilemi; ali nesrečnim preživelim priskočiti na pomoč ali jih prepustiti tragični usodi? Eva, ki se zaveda, da ne premorejo dovolj sredstev za preživetje, se s težkim srcem odloči za slednje, kmalu zatem pa se začnejo v naselju odvijati nenavadni dogodki, za katerimi naj bi stala skrivnostna nadnaravna entiteta, dotedaj prisotna zgolj v arktičnih legendah. The Damned je film, ki gradi most med tradicijo in modernostjo; prva je prisotna predvsem v atmosferi, počasnem tempu in zanašanju na večinsko odsotnost groze, druga pa je izrazita s trenutki preverjenih načinih strašenja gledalca, ki med drugim vključujejo bučno nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno glasbeno podlago. Kombinacija “starega in novega” ni vedno posrečena in zgodbo popelje v območje že videnega in predvidljivega (še posebej, če ste videli Carpenterjevo klasiko The Thing), hkrati pa bi si zgodba zaslužila več dodelanosti (filmu ne bi škodilo, če bi bil vsaj pol ure daljši), toda film režiserja in scenarista Thordurja Palssona uspe pridobiti gledalca na svojo stran z galerijo všečnih likov, odličnimi igralskimi predstavami (izstopa predvsem zelo ekspresivna Youngova) in nekaj presenetljivo dobro izpeljanih strašljivih trenutkov. The Damned ni žanrski presežek, je pa še vedno simpatični hibrid vseh preverjenih trikov iz klasičnih in modernih grozljivk.

The Third Part of the Night je celovečerni prvenec poljskega posebneža Andrzeja Žulawskega (1940-2016), najbolj znanega po kultni telesni grozljivki Possesion iz leta 1981, njegov prvi film pa je zaznamovan z močno osebno noto. Žulawskega je namreč navdihnilo življenje njegovega očeta Miroslawa, ki je bil za časa druge svetovne vojne zaposlen na medicinskem inštitutu, ki je z neetično metodo hranjenja uši s človeško krvjo iskal zdravilo za bolezen tifus; film spremlja Michala, ki mu nacisti ubijejo mater, ženo in sina, zato se v želji po maščevanju pridruži odporniškemu gibanju, vendar je že med prvo akcijo hudo ranjen in se zateče v stanovanje noseče ženske, ki je osupljivo podobna njegovi pokojni ženi. V želji, da bi ji pomagal, sprejme sodelovanje v medicinskem poskusku hranjenja uši s človeško krvjo, kar ga sčasoma pahne v brezno norosti in krivde, ki mu jo povzroča travmatična preteklost. Z vsebinskega vidika je pričujoči film zelo težko opisati, saj Žulawski v svojem značilnem slogu ne pristaja na konvencionalne pripovedne tehnike in zgodbo razvija nelinearno, kaotično, s pogostimi časovnimi preskoki in s popolnoma zabrisano mejo med resničnostjo in fantazijo. The Third Part of the Night svoj konfuzni slog prepričljivo uporabi za prikaz zastrašujočih razsežnosti nacistične okupacije Poljske, hkrati pa ponuja kompleksen vpogled v psiho posameznika, razklanega med vojno morijo in osebnimi travmami, med močnejše plati filma pa velja še omeniti vzdušno glasbo, zadušljivo kafkovsko atmosfero, prepričljive emocionalne igralske predstave ter izpiljeno vizualno podobo, kjer sprane barve in temačnost še bolj izpostavijo brezizhodnost položaja glavnih junakov. Zaradi pogosto zmedenega toka pripovedi je film kakopak naporen in frustrirajoč, toda oboževalci art-house provokacij bodo v The Third Part of the Night našli veliko razlogov za večkratni ogled.