Bodimo iskreni; življenjska pot Robbieja Williamsa, priljubljenega britanskega pevca, nekdanjega “slabega fanta” fantovske senzacije Take That in brezmejnega ekscentrika, je bila do te točke preveč ekstravagantna, odštekana, razvratna in nihilistična, da bi jo lahko adaptirali v konvencionalno glasbeno biografijo. In točno to je tudi Better Man; film, ki Williamsovo kariero in zasebno življenje prikaže skozi oči antropomorfnega šimpanza, ki simbolično predstavlja pevčevo refleksijo samega sebe kot večnega čudaka, ki se je vedno počutil manj “evolucijsko razvito” od ljudi okoli sebe. Takšen pristop morebiti res zveni kot izgovor za patetično samopomilovanje, toda Better Man je skoraj brezhibna kombinacija glamurozne glasbene ekstravagance, surrealne komedije in presenetljivo čustvene drame, ki se bolj kot na formualično beleženje pevčevih vzponov in padcev osredotoča na prerez njegove pogosto kontradiktorne in kompleksne persone. Williams je tako v enem trenutku egocentrični kralj svet, že kmalu zatem pa se spopada z lastnimi demoni in skuša med drugim zakrpati odnos z odtujenim očetom, nekdanjimi partnericami in kolegi iz glasbene industrije. Združitev vseh teh elementov se preveč ambiciozna, toda Better Men z lahkoto skače od komedije, drame, absurda do tragedije, pri tem pa gledalca očara s fantastičnimi pevskimi / plesnimi točkami, Williamsovim samoironičnim smislom za humor, živahnim tempom in osupljivo “igralsko” prezenco šimpanza, ki na začetku resda deluje nevmesno, vendar kmalu postane naravni del filmske zgodbe. A tisto, kar pri filmu Better Man lahko najbolj cenimo, je njegova hudomušna iskrenost, ki se ne sramuje izluščiti bistva pevčeve zgodbe; “Tukaj sem zato, da vas zabavam.” In pričujoči film je prekleto dobra zabava.
