Vid Šteh

20. julija 1993 se je pred očmi svetovne javnosti začel odvijati eden od najbolj odmevnih in kontroverznih sodnih procesov v zgodovini Amerike; na zatožni klopi sta se pojavila brata Lyle in Erik Menendez, obtožena brutalnega umora svojih staršev, katera sta dve leti pred tem ustrelila na njunem domu. Obramba je zagovarjala tezo, da sta brata umorila starša zaradi večletnega trpinčenja in spolnih zlorab, še posebej s strani dominantnega očeta, medtem ko je bilo tožilstvo prepričano, da se je za njunim zločinom skrival preprost moitv; denar. Monsters: The Lyle and Erik Menendez Story, sicer druga sezona antologijske serije Monster, ki je svojo pot začela leta 2022 s prikazom življenja serijskega morilca Jeffreyja Dahmerja, skuša osvetliti različne perspektive, ki so spremljale omenjeni sodni proces in življenja obsojenih bratov, pri tem pa se premeteno ne oklepa zgolj ene resnice. Serija, v kateri v glavnih vlogah blestijo Casper Cooch in Nicolas Alexander Chavez kot brata Menendez ter veterana Javier Bardem in Chloe Sevigny kot Jose in Kitty Menendez, je kot celota zanimiv in hkrati kompleksen prerez ozadja masarka v vili Menendez, kjer ne manjkajo nenavadno mikaven izbor glasbe, eksotična fotografija, idealna kombinacija črnega humorja in tragedije ter nekaj nekonvencionalnih prijemov (peta epizoda je npr. posneta v enem samem neprekinjenem kadru in je hkrati tudi vrhunec miniserije). Takšen pristop uspe odpraviti nekatere pomankljivosti kot so občasno razvlečena zgodba, na trenutke neokusna eksplotacija zločina in nekaj nepotrebnih stranskih likov, ki so v serijo vstavljeni zgolj zaradi dolgočasnega razlaganja vsebine. Monsters: The Lyle and Erik Menendez Story tako ne dosega vrhunskosti prve sezone, vendar še vedno predstavlja kvalitetno televizijsko produkcijo, ki bo zaradi svoje eksplotacijske narave kakopak vedno znova dvigovala prah.

Francoska filmarka Coralie Fargeat je prvič opozorila nase leta 2017 s svojim prvencem, feminističnim trilerjem o preživetju in maščevanju Revenge, ki je navkljub izpiljeni vizualni podobi in ostrem družbenem komentarju izpadel nekoliko bebavo in neprepričljivo saj je sprva zanimivo zgodbo obremenila z risankasto absurdnostjo in otročjimi feminističnimi fantazijami, ki navkljub dobrim namenom niso padle na plodna tla. Te začetniške napake na srečo pa niso niti približno vidne v njenem najnovejšem filmu, satirični telesni srhljivki The Substance, kjer Fargeatova z domiselno in duhovito uporabo žanrskih konvencij nastavi neusmiljeno ogledalo družbi s pikrimi udarci na temo dvojnih lepotnih standardov, seksizma in obsedenosti z iskanjem “večne lepote”. To je razvidno že v genialnem uvodu, kjer nam statični kader zvezde na hollywoodskem pločniku slavnih razkrije, kako sprva sijoči simbol slave postane poligon za odvržene smeti, mastno hrano in iztrebke. To na lastni koži izkusi glavna junakinja filma, odslužena hollywoodska igralka Elisabeth Sparkle, ki se preživlja kot voditeljica oddaje o aerobiki, vendar ob prestopu v “abrahama” doživi hladen tuš s strani sluzavega producenta, ki jo želi zamenjati z mlajšo in bolj privlačno igralko. V stanju obupa Elisabeth privoli na sodelovanje pri eksperimentalnem serumu, ki ustvari njeno “popolno” dvojnico, kar ji sprva povrne nekaj stare slave, vendar s tragičnimi posledicami. Fergeatova z The Substance ustvari ogabno, hudobno in prebrisano mojstrovino, polno edinstvenega črnega humorja in ostre satire, ki je zgolj na trenutke nekoliko predvidljiva, smeh pa se duši pod težo vizualno privlačnih podob izumetničnega sveta šovbiznisa in gravža, ki je tokrat pospremljen z impresivnimi posebnimi učinki in sapo jemajočo masko. Kombinacijo vseh teh adutov držita skuphj tudi magnetni igralski prezenci veteranke Demi Moore in Margareth Qualley, ki postrežeta z enako duhovitima kot tudi čustveno intenzivnima predstavama. The Substance je čudovito ogabna nočna mora, ki gledalca nonšalantno porine v bazen bleščic in krvi.