Vid Šteh

Narediti film, ki želi namerno spraviti gledalca ob živce in ga s tem popeljati v razsuto psiho osrednjega lika, je tvegan in po svoje kontradiktoren podvig, ki večini režiserjev ne uspe najbolje. V primeru psihološke drame If I Had Legs I’d Kick You, drugega celovečerca režiserke in scenaristke Mary Bronstein, pa se zdi, da drugačen pristop sploh ni možen; glavna junakinja filma je namreč na smrt izčrpana terapevtka Linda, katere zasebno življenje je zaznamovano z večinoma odsotnim možem, hudo bolno hčerko, ki mora zaradi motnje hranjenja dobivati hrano preko cevke ter utrujajočimi pacienti, ki skušajo z njo vzpostaviti pretirano oseben stik. Povrhu tega se ji v stanovanju zruši strop, zato mora s hčerko začasno bivati v bližnjem zanikrnem motelu, kar še bolj ogrozi njeno psihično (ne)stabilnost. If I Had Legs I’d Kick You je specifičen film, ki bi znal pošteno razdvojiti gledalce; z vpeljavo elementov črne komedije, magičnega realizma in celo srhljivke ustvari tesnobno in kaotično karakterno dramo, ki preko uporabe dinamične kamere, skrbno izbrane atmosferične glasbe in sila domiselne uporabe zvoka ustvari za ogled neprijeten, vendar strašljivo iskren potret ženske, ki se sooča z bremeni partnerstva, materinstva in neizprosno zahtevnega poklicnega življenja, z vsakim novim korakom pa se zdi, da je Linda (in z njo tudi gledalci) vse bližje popolnemu živčnemu kolapsu. Zaradi takšnega pristopa je uspeh filma kakopak odvisen od osrednje igralske predstave in ta je na veliko srečo fenomenalna; Rose Bryne je kot Linda presunljiva in s svojo močno fizično in psihično preobrazbo utelesi lik, s katerim se bo gledalec nedvomno poistovetil, saj je vsak izmed nas prišel do točke v življenju, ko se je zdel živčni zlom edina smiselna opcija. Povrhu tega Bronsteinova obravnava aktualne problematike družbenega pritiska na ženski spol in z njim povezanih kompleksov na subtilen in inteligenten način, pri tem pa nikoli ne popušča ali olepšuje zadeve. If I Had Legs I’d Kick You je ekvivalent filmskega emocionalnega kaosa, ki vseeno pripelje do zaslužene katarze.

Franšiza Predator je bila dolga leta kreativno izropana in obsojena na vrsto obupnih in praznoglavih filmov, vse dokler je leta 2022 Dan Trachtenberg ni obudil s presenetljivo solidno akcijsko pustolovščino Prey ter tri leta kasneje še z nič slabšo animirano antologijo Predator: Killer of Killers. Razlog za ta uspeh je tičal v režiserjevi zmožnosti vzpostavljanja spoštljivega odnosa do zapuščine franšize ter njegovemu spretnemu prepletanju suspenza, blockbusterske zabave in groze, temu pa je uspel dodati še nekaj nepričakovanih emocij. Predator: Badlands, najnovejše poglavje v franšizi, se ponaša z zanimivo idejo, saj prvič naslovno pošast ne kaže v izrazito negativni luči; zgodba namreč sledi mlademu bojevniku Deku, ki je izobčen iz svojega predatorskega klana in odvržen na sovražni planet, kjer mora v družbi androidke Thie (Elle Fanning) dokazati, da je vreden naziva predatorja. Predator: Badlands je vsekakor zelo ambiciozen film, ki se poigrava z mnogimi zanimivi idejami, med katerimi je najbolj izrazito “humaniziranje” ikoničnega Predatorja, kar seveda samo po sebi ni slaba novica, vendar pa je ob tem žal žrtvoval skoraj vse, kar je delalo franšizo popularno. Vznemirljivi pustolovski duh, brutalna akcija in groza so tokrat zamenjani za sentimentalno “buddy-buddy” komedijo, ki je polna politično korektne solzavosti, imbecilnih dialogov, otročjega “marvelovskega” humorja ter nadležnih enodimenzionalnih likov, kjer jo med slednjimi daleč najslabe odnese naravnost zoprna Fanningova, ki neprestano zbija obupno otročje šale in z njimi uniči še tisto malo suspenza, ki ga film premore. Trachtenberg sicer uspe na trenutke postreči s kakšno vznemirljivo akcijsko sekvenco in dobrimi posebnimi učinki, vendar kot celota Predator: Badlands uresniči strahove vseh tistih, ki so menili, da bo franšiza pod Disneyjevim očesom postala bebava parodija samega sebe. Kako je možno, da smo prišli od srboritega Arnolda Schwarzeneggerja do bebave Fanningove? Takšen “podvig” očitno uspe zgolj Miki Miški.