Vid Šteh

Po krajšem (in neuspešnem) izletu v superherojske vode z Marvelovo akcijo The Marvels se je ameriška režiserka in scenaristka Nia DaCosta očitno odločila, da se vrne k manjšim in bolj osebnim projektom, k sodelovanju pa znova povabi svojo igralsko sodelavko Tesso Thompson, s katero sta že zakrivili njen izvrstni režijski prvenec Little Woods. DaCosta je tokrat bolj ambiciozna in postreže s svojevrstno adaptacijo znamenite igre Hedda Gabler norveškega dramatika Henrika Ibsena, ki velja za eno od temeljnih in provokativnih del literarnega realizma 19. stoletja. Film povečini sledi duhu igre z nekaterimi “modernimi” popravki; zgodba se odvije v roku enega samega večera med zabavo na posestvu navidez premožnih zakoncev Tessman, ki že dolgo časa nista srečna. Njuna hiša bo kmalu prešla v roke banke, mož George se sooča s težavami v svoji akademski karieri, medtem ko je žena Hedda razburjena zaradi prihoda njene nekdanje ljubimke in sedaj tekmice Eileen, ki se pripravlja na uspešno pisateljsko kariero. Ena od vidnejših sprememb DaCostinega filma je osredotočenost na odkrito lezbičen odnos med Heddo in Eileen (ta je v Ibsenovem tekstu moški), kar morebiti zveni kot prisiljena “buditeljska” propaganda, vendar na srečo film ta del zgodbe obravnava zrelo, subtilno in predvsem realistično, za kar se je predvsem treba zahvaliti še eni vrhunski predstavi Thompsonove, ki Heddinemu moralno kompleksnemu liku doda ogromno globine in čustveno intenzivnosti, med igralskimi presežki pa velja omeniti še nastopa Nine Hoss v vlogi Eileen in Imogen Poots kot njene zveste pomočnice Thee. Hedda je tudi s tehnične plati impresiven film, saj postreže z razkošno scenografijo in vzdušno fotografijo, ki uspe najti idealno ravnotežje med staromodnim in modernim oz. konvencionalnim in drznim. Hedda se sicer ne uspe docela izogniti svoji gledališki naravi in ponekod (še posebej z igralskega vidika) izpade rahlo izumetničeno, vendar DaCosta postreže z dovolj drznimi in svežimi idejami, da bo prepričala zahtevnejše gledalce.

ob kateri gledalec hitr pozabi, da je celotno dogajanje večinoma omejeno na notranjost velike vile.

80. leta so bila prežeta z neobremenjenim hedonističnim duhom, ki ga današnji moralni puritanci kakopak analizirajo kot “problematičnega”, še posebej ob pogledu na nekatere največje akcijske filmske klasike tedanjega časa. Ravno zato bi bilo filme tipa Predator preprosto odpraviti kot praznoglavo realizacijo t.i. moških fantazij, kjer se vsebina meri z ekscesnimi količinami testosterona, mišic in nasilja. Toda bolj natančen vpogled v klasiko režiserja Johna McTiernana, ki je v 80. in 90. letih postal prvo ime akcijskega filma, kaže drugačno sliko, ki v enaki sapi ponuja sledenje kot tudi rušenje žanrskih konvencij, le da so slednje bolj subtilne. Glavni adut pričujočega filma je njegova preprostost; skupina mišičastih komandosov, do zob oborožena s strelivom in nagnjena k serviranju duhovitih enovrstičnic, se pod vodstvom polkovnika Dutcha (Arnold Schwarzenegger) odpravi v južnoameriško džunglo, da bi rešila skupino pogrešanih politikov, vendar namesto tega odkrije nevidnega lovca, za katerega se izkaže, da je pošast iz drugega planeta. Predator je starošolska in čistrokrvna akcija, ki ponuja ogromno klasičnega šarma iz 80. let; posrečena kombinacija humorja, suspenza in groze, maksimalno dobro izkoriščena lokacija gostega pragozda, ki ob pomoči presenetljivo močne atmosfere in nepozabne melodramatične glasbe pri gledalcu sprosti močno dozo adrenalina in kakopak za 80. leta impresivni posebni učinki, še posebej izgled naslovnega antagonista, ki po strašljivosti ostaja tudi dandanes nepresežen. Lahko bi rekli, da je Predator plitek film, saj o likih ne izvemo praktično ničesar (skoraj vsi nastopajo kot prototipi akcijskih herojev iz 80. let), hkrati pa ponudi nekaj za lase privlečenih prizorov, toda – kot že rečeno – šarm in neobremenjenost filma sta enostavno premočna, da bi se jima gledalec lahko uprl. Nenazadnje pa gre za strašansko napet, brutalno zabaven in spodobno odigran film s celim kupom ikoničnih prizorov, ki jih še danes uvrščamo med najpomembnejša poglavja v zgodovini akcijskega filma. Prvorazredna akcijska bomba iz neobremenjenih 80. let.