The Smashing Machine (2025)

Rating: 8 out of 10.

Nekateri filmski igralci, ki so si kariero zgradili na nastopih v hollywoodskih blockbusterjih, se na neki točki odločijo izstopiti iz cone ugodja in seči po nečem, kar se ponaša z umetniško vrednostjo, ne pa toliko z uspehom v obliki nakopičenih bankovcev. Nekdanji profesionalni rokoborec Dwayne Johnson, bolj znan pod vzdevkom The Rock, je bil dolga leta tarča očitkov, da je s pojavljanjem v komercialnih uspešnicah in predvsem v kratkočasnih akcijskih filmih postal karikatura samega sebe in da ni zmožen igrati ničesar drugega kot zgolj samega sebe, kar ga je verjetno še bolj zmotiviralo za sprejetje glavne vloge v biografski športni drami The Smashing Machine. Film režiserja in scenarista Bennyja Safdieja spremlja življenje pionirja mešanih borilnih veščin Marka Kerra (1968), ki je v času legendarnih turnirjev UFC in PRIDE zaradi svoje izredne telesne pripravljenosti ter nepopustljivosti v ringu pustil močan pečat v zgodovini omenjene športne discipline, pa četudi se je zasebno soočal z težavami v razmerju s svojim dekletom Dawn (Emily Blunt) ter hudo zasvojenostjo z opiodi. Gledalec bo z olajšanjem zelo hitro ugotovil, da The Smashing Machine ni konvencionalna hollywoodska biografija, ki bi realizem podredila sentimentalnosti; Safdie s svojo mojstrsko režijo in močnim scenarijem brezhibno lovi ravnotežje med filmskostjo in resničnostjo, še bolj navdušujoča pa je struktura filma, ki ni namenjena zgolj kronološkemu beleženju dogodkov, ampak je njen fokus na psihološkem razvoju likov s poudarkom na Kerru, ki je sicer prikazan v empatični luči, vendar pa nikoli pretirano glorificiran. Za slednje se je treba zahvaliti tudi vrhunski predstavi Johnsona, ki dokaže, da je mnogo več kot zgolj “hrust za filme o hitrih avtomobilih” in uspe zajeti Kerrove občutke nadmoči v ringu kot tudi čustvene zlome, nič slabša pa ni preostala igralska zasedba, ki uspe zgodbo narediti še bolj čustveno in iskreno. The Smashing Machine zaradi svoje specifičnosti ne bo pogodu vsakemu gledalcu, vendar je po drugi strani to tudi njegova največja moč; filmska biografija, ki odseva grobost, toplino in iskrenost.

House on Haunted Hill (1959)

Rating: 8 out of 10.

William Castle, eden od velikanov ameriškega B-filma v 60. in 70. letih, se je zavedal, da za film ne potrebuješ zgolj spretnega režiserja, ampak tudi domiseln marketing, ki bo filme tudi uspešno prodal širši publiki. Z verjetno svojim najbolj znanim filmom, gotsko psihološko srhljivko House on Haunted Hill, se je posluževal t.i. Emergo trika, kjer se je med predvajanjem filma v kinodvorano spustil “leteči” okostnjak (ta v filmu “igra” pomembno vlogo) z jasnim namenom, da karseda močno prestraši občinstvo. Trik je obrodil sadove in iz filma naredil veliko komercialno uspešnico, vendar pa je Castlov celovečerec vreden omembe tudi zaradi tega, ker gre za presenetljivo provokativno, duhovito in predvsem strašljivo zabavo, ki tudi po več kot šestih desetletjih ostaja klasika znotraj svojega žanra. Premisa filma je enostavna; legendarni Vincent Price igra ekscentričnega milijonarja Fredericka Lorena, ki skupaj s svojo zarotniško ženo Annabelle organizira “zabavo” v hiši strahov, kamor povabi pet popolnih tujcev, katerim bo izplačanih deset tisoč dolarjev, če v hiši zdržijo do nastopa jutra. Na prvi pogled se zdi, da bi House on Haunted Hill odpravili kot drugorazredno robo za preganjanje dolgčasa, vendar pa je mnogo več kot to; gre za izredno premišljen in inteligenten hibrid med klasično zgodbo o duhovih in atmosferično detektivko, ki noče jasno nakazati, če so prikazni v filmu resnična grožnja ali zgolj produkt zblojene psihe glavnih junakov. Film kakopak ne bi bil uspešen brez fenomenalne gotske atmosfere, kot struna napetega suspenza odličnega igralskega ansambla ter sarkastičnega humorja, ki najbolj pride do izraza v pikrih besednih dvobojih med Frederickom in Annabelle. House on Haunted Hill se sicer ne uspe docela izogniti nekaterimi melodramatičnim trenutkom, nekatere gledalce pa bi znala ujeziti pretirano skrivnostna zgodba, toda še vedno gre za film, ki tudi ob pomanjkljivostih ne izgubi svojega starošolskega šarma.