Vid Šteh

Legendarni ameriški režiser in producent Roger Corman, senčni kralj ameriškega B-filma, je v začetku 60. let prišel na idejo, da bi posnel serijo celovečercev, ki temeljijo na kratkih zgodbah mojstra groze in suspenza Edgarja Allana Poeja, začenši z njegovo najbolj znamenito povestjo Propad hiše Usher. Film je za Cormana predstavljal velik podvig, še posebej glede na njegov sloves ekonomičnega ustvarjalca, ki je filmi ponavadi posnel v zgolj nekaj dneh in za absurdno malo denarja; proračun filma House of Usher je bil “neverjetnih” 300 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v dobrih dveh tednih, v glavni vlogi pa je nastopalo eno od tedaj največjih imen v žanru grozljivk, nepozabni Vincent Price v eni od svojih najbolj mračnih in kompleksnih igralskih predstav v karieri. Cormanov film dokaj zvesto sledi Poejevi zgodbi z nekaterimi popravki; osrednji lik je čedni mladenič Phillip, ki prispe iz Bostona v temačno močvirje, kjer se nahaja graščina družine Usher. Mladenič ob prihodu naznani, da je prišel obiskat svojo zaročenko Madeline Usher, ki pa je po besedah njenega skrivnostnega brata Rodericka (Price) na smrt bolna in kot taka ne sme zapustiti hiše, kar pa Phillipa ne odvrne od tega, da bi se z Madeline vrnil nazaj v Boston. Corman z obrtniško spretnostjo in obenem močno umetniško vizijo ustvari eno najboljših filmskih adaptacij Poejevih zgodb, katerim doda nekatere piščeve znamenite motive kot so živi pokop, smrt mlade lepotice, skrivnostne bolezni, ki rušijo temelje zaklete družine itd. Film je obogaten s preprosto, vendar efektno scenografijo, osupljivo vzdušno gotsko atmosfero, idealno kombinacijo suspenza in groze, domiselnimi praktičnimi in posebnimi učinki, briljantnimi in za tiste čase skoraj pionirskimi prizori psihadeličnega surrealizma ter kakopak vrhunskimi igralskimi predstavami osrednje trojice. House of Usher je Cormanova mojstrovina, ki se po inovativnosti in drznosti lahko primerja z marsikatero sodobno grozljivko.

Format filmov z najdenimi posnetki je do leta 2012 že začel tavati v vodah izpetosti, zato se je mnogo ustvarjalcev začelo spogledovati s prepletanjem elementov omenjenega žanra in bolj konvencionalne filmske naracije, kar je med drugim zaplodilo tudi uspešnico Sinister v režiji Scotta Derricksona in po scenariju C. Roberta Cargilla, ki ga je napisal na podlagi lastne nočne more, ki jo je doživel po ogledu grozljivke The Ring. Film spremlja nekoč uspešnega pisca kriminalk Ellisona (Ethan Hawke), ki že deset let ni napisal ničesar omembne vrednega, zato sklene nenavadno odločitev; z družino se preseli v hišo, ki je bila prizorišče brutalnega umora družine in skrivnostnega izginotja najmlajše hčerke in o omenjeni tragediji napisati novo knjigo. Ellison med brskanjem po podstrešju naleti na škatlo s starimi Super 8 posnetki, na katerih so zajeti okrutni zločini, povrhu tega pa začne hišo obsedati nenavadna paranormalna sila. Sinister je film, ki ima na vsebinski ravni kar nekaj nelogičnosti in (za žanr grozljivk očitno obveznih) neumnih likov, ki sklepajo cel kup naravnost idiotskih odločitev (nikoli ni npr. podrobneje pojasnjeno, zakaj točno mora Ellison živeti v hiši, kjer so se zgodili umori oz. kako bo ta poteza uspešno vplivala na njegovo pisanje), Derrickson pa se ne uspe docela izogniti nekaterim predvidljivim trikom, ki so v modernih grozljivkah prav tako nadležna stalnica (nenadni skoki v kamero, ki jih spremlja bučna orkestralna glasba). Navkljub tem zdrsom pa je Sinister na trenutke izredno napet, dramatičen in naravnost zastrašujoč film, še posebej po zaslugi vključitve že omenjenih Super 8 posnetkov, ki so tako mojstrsko zrežirani, zmontirani in pospremljeni z vzdušno glasbeno podlago, da se bo marsikateremu gledalcu naježila koža. Filmu je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer kakopak zasije predvsem Hawke, Derrickson pa prav tako uspe dostaviti kar nekaj trenutkov pristnega suspenza, ki ga dandanes v grozljivkah pogrešamo. Sinister je nepopolna in rahlo klišejska, a še vedno učinkovita nadnaravna strašljivka.