Vid Šteh

Oboževalcem filmskih grozljivk je zdaj že prišlo v navado, da ob prihodu meseca oktobra luč sveta ugleda novo poglavje v presenetljivo uspešni franšizi V/H/S/, antologijskih seriji kratkih filmov z najdenimi posnetki, ki omenjeni podžanr grozljivk ohranjajo družbeno relavanten in na svoj način tudi osvežujoč. Osmi del v franšizi nosi zgovoren naslov V/H/S/Halloween združi šest režiserjev s kratkimi vinjetami, ki se dotikajo praznovanja noči čarovnic in predvsem plitke komercializacije omenjenega “praznika”. Že uvodna sekvenca, v kateri spremljamo skupino znanstvenikov iz podjetja, ki želi preizkusiti novo vrsto brezalkoholne pijače z bizarnimi stranskimi učinki, daje vedeti, da nas čaka prav posebno potovanje, obarvano z nepopustljivim tempom, skoraj risankastim gravžem, črnim humorjem in obilico surrealnih oz. absurdnih vložkov. Tako med drugim spremljamo dve bodoči študentki, ki ju pot zanese v hišo, v kateri straši duh iznakažene matere, navdušeno družino, kateri se vsakoletno praznovanje noči čarovnic spremeni v krvavo tragedijo, skupino policistov, ki preiskujejo pokol v hiši umrlega medija, najstnike, ki postanejo tarča psihopatskega ustvarjalca bombonov in lastnika trgovine z videomateralom, ki postane glavni osumljenec v seriji otroških umorov. Tudi če niste pretiran oboževalec filmov z najdenimi posnetki, je franšizi V/H/S/ treba priznati, da tudi po skoraj petnajstih letih ne kaže znakov kreativne utrujenosti in ohranja omenjeni podžanr v presenetljivo živahni formi in V/H/S/Halloween je daleč najboljše poglavje v franšizi. Glavna odlika pričujočega filma je ta, da vsaka zgodba kompetentno združuje elemente različnih žanrov (absurdna črna komedija, nadnaravna grozljivka, psihološki triler, slasher) in da se na domiseln način ponorčuje iz komercialnega duha noči čarovnic, ki jo ljudje izrabijo za zastonj nažiranje s sladkarijami. K temu dodajmo še zabavne igralske predstave, impresivne posebne učinke in cel kup prikupnih bizarnosti, ki iz antologije V/H/S/Halloween ustvarijo eno najbolj duhovitih in strašljivih grozljivk leta 2025. Zgovoren dokaz, da filmi z najdenimi posnetki niso pripravljeni na odpis.

Steve predstavlja drugo sodelovanje med belgijskim režiserjem Timom Mielantsom in oskarjevcem Cillianom Murphyjem, ki sta pred tem “zakrivila” mojstrovino (in enega najboljših filmov 21. stoletja), emocionalno socialno dramo Small Things Like These. V pričujočem filmu, postavljen v leto 1996, spremljamo en dan v življenju naslovnega junaka, ravnatelja finančno in kadrovsko podhranjenega vzgojnega zavoda; na isti dan se v zavodu oglasi televizijska ekipa, ki bi rada posnela prispevek o vzgojnem procesu znotraj internata, Steve pa se je obenem prisiljen soočiti z odločitvijo nadrejenih, da bodo ustanovo do konca leta zaprli, njene varovance pa vrgli na cesto. Povrhu tega pa se Steve spopada z globoko duševno krizo, saj ga preganja mučen spomin na tragično prometno nesrečo, v kateri je skoraj izgubil življenje, hkrati pa zaradi fizične in psihične izmučenosti vse težje opravlja svojo zahtevno funkcijo. Steve je film, ki pilotira med osebno dramo posameznika, ki ne zmore prenašati bremena lastnega življenja ter družbeno angažirano tragedijo, ki ponuja boleče iskren vpogled v stranpoti vzgojno-izobraževalnega sistema težavnih mladih, ki jih družba zaradi drugačnosti potisne na rob in celo označuje za davkoplačevalski strošek. Čustveno srce filma kakopak predstavlja naslovni lik, ki ga znova fenomenalno upodobi enako karizmatični kot tudi ranljivi Murphy, zgodbo pa zaznamujejo grob dokumentaristični slog, naravni dialogi in subtilno podan družben komentar, četudi bo nekatere gledalce zmotila občasno nefokusirana zgodba (film bi bil dosti boljši, če bi se osredotočal zgolj na Steva ne pa še na ostale like, ki ne dobijo dovolj časa za ustrezen razvoj) ter (pre)obilica klišejev, ki jih je moč najti v podobnih psihološko orientiranih dramah. Steve tako dosega vrhunskosti prvega sodelovanje med Mielantsom in Murphyjem, vendar je še vedno sporočilno močna in čustveno intenzivna drama, ki vzpodbudi gledalca k globjem razmisleku o prihodnosti generacij, ki šele prihajajo.